Meje evropskega kalifata

Danes berem poročila, kako se »centralni komite« projekta, po katerem bi Zvezno republiko Nemčijo spremenili v kalifat, torej islamsko naddržavo – kakršna je sicer kot zadnja ugasnila leta 1917 ob razpadu osmanskega cesarstva, ko je bil posledično Veliki Britaniji izročen mandat nad ozemlji zgodovinske Palestine, torej: Izraela, Jordanije, Sirije, severnega dela Iraka, Libanon pa Franciji – iz Hamburga, torej severnega dela Nemčije, seli v Avstrijo. Ta ima do političnega islama neprimerno blažje stališče, kar izvira še iz leta 1912, ko je cesar islam priznal za eno državno priznanih ver poleg rimskega katolištva, pravoslavja in protestantizma oz. reformirane cerkve. Tako je Avstrija še vedno edina evropska država, v kateri je islam državno priznana religija na isti ravni kakor sicer večinski rimski katolicizem in po Jožefu II. protestantizem. Tako se nikomur ni treba čuditi, če nemške oblasti ne vedo, kako naj ravnajo z javno izraženo zahtevo po preobrazbi države v kalifat, da vendar niti od daleč ne bi užalili občutja nosilcev islamske politične doktrine ali celo ustvarili vtisa, da jim kratijo njihove pravice in zganjajo nad njimi versko in narodno segregacijo. In toliko manj se kaže čuditi, če takega odgovora nimajo trenutne avstrijske oblasti, saj islamskemu terorizmu ni odprl širokih vrat diplomatskega parketa nihče drug, kakor judovski odpadnik, socialistični kancler še v osnovi marksističnega naziranja dr. Bruno Kreisky. Kakor je mogoče s hvaležnostjo priznati njegove zasluge v boju proti nacionalsocializmu in za uspešno napredovanje republike Avstrije v času njegovega kanclerstva, pa bi bilo težko razumeti njegovo judovsko odpadništvo in naravnost prijateljsko razmerje s tedanjimi nosilci islamskega terorizma, kakor predvsem z Arafatom, Sadatom in Gadafijem. Arafatu je omogočil, da je na Dunaju odprl biro »za osvoboditev Palestine« v smislu državnega veleposlaništva, čeprav brez vsake osnove za resnično državnost.

Če ne poznamo Marxovega spisa o judovskem vprašanju, kjer vidi Marx eno samo rešitev – da Jud neha biti Jud in se asimilira v narodu, sredi katerega biva, kakor je to storil že njegov oče, ki je iz poklicnih razlogov iz judovstva prestopil v protestantizem, vsega tega ne moremo razumeti. Iz take drže, ki je do danes v resnici drža vseh evropskih socialističnih strank, posebej pa še avstrijske, je tudi lažje razumeti, zakaj avstrijski socialisti nikoli niso razumeli slovenskega vprašanja na Koroškem in Štajerskem, kar je dobro vedel in tudi pošteno opisal sicer iskren komunist Prežih – in je pred ne toliko časa nekdanji svobodnjaški deželni glavar Dörfler moral kakšnega socialističnega župana ali županjo prepričevati, naj bo vendar malo bolj odprt za slovenske zahteve glede dvojezičnih krajevnih napisov. Nekritična odprtost do političnega islama in obenem neprijazno razmerje na eni strani do Judov in judovskega vprašanja, na drugi pa do slovenske (in drugih) narodne skupnosti v Avstriji, vse to raste iz iste korenine marksističnega gledanja na narodno vprašanje, ki je dokaj močno še prav posebej v Avstriji. Ko smo leta 1983 v 1. številki Celovškega Zvona objavili odlomke iz Marxovih stališč o Hrvatih in Slovencih, kjer je mirno zapisal, kako nemški narod vendar ne bo mogel trpeti »okleščkov narodov« pred dostopom do Jadrana, kakor je imenoval Slovence in Hrvate, nas ni napadel nemško nacionalistični tisk, ampak slovensko komunistično glasilo Kladivo z genialnim »marksističnim« argumentom, da naša objava ni bila »fair«. Saj so imeli prav: dejstva so za marksistični način mišljenja vedno »nefair«!

So protestniki iz Hamburga, ki so s histeričnimi glasovi zahtevali na nemških tleh kalifat, nerazumni ljudje? Nikakor ne. Politični muslimani namreč še kako dobro razumejo, česar večji del nedeljskih in folklornih »kristjanov« današnje Evrope ne more razumeti. Kdor vrže skozi okno evangelij, bo skozi glavna vrata dobil v hišo Koran! Staro reklo horror vacui – groza pred praznino, ki ga fizika potrjuje z zakonitostjo, da trajnega vakuuma ni in ga ne more biti, velja tudi na duhovnem področju. Kakor ni človeka brez vere, take ali drugačne – tudi zatrjevanje, da Boga ni, je verska, ne pa znanstvena izjava – tako tudi ni narodov in držav brez duhovne osnove. Mogoče je le izbirati med tem ali onim duhom, ni pa mogoče obstajati brez duha! Ni treba velike znanosti, da ugotovimo, kako Evropa ugaša in se pretvarja v to, kar geografsko tudi je, v propadajoči polotok velike azijske zemeljske, a tudi duhovne mase. Tisti, ki malo bolje poznajo duhovno ozadje nemškega nacionalsocializma – vendarle spet socializma – vedo, da se je Hitler poigraval z mislijo, da bi bil islam za nemški narod najprimernejša religija. Tako tudi ni naključje, da je imel za največjega zaveznika na Bližnjem vzhodu velikega muftija v Jeruzalemu Mohammeda Amina al-Husseinija (1895–1974), ki je od leta 1933 dalje podpiral nacistični režim v Nemčiji in postal eden največjih Hitlerjevih zaupnikov zunaj Evrope. Od leta 1937 je redno sodeloval z nacisti in z berlinskega radia v arabščini ščuval svoje rojake k pokolom nad Judi. Od oktobra 1941 je živel v Nemčiji do konca 2. svetovne vojne in mobiliziral muslimane v okupirani Jugoslaviji za udeležbo pri Waffeen-SS; zavzemal se je za blokado bežečih Judov iz vzhodne Evrope. Po vojni so ga prijeli kot vojnega zločinca, a se je zanj zavzel Egipt in mu dodelil azil. Bil je glavni iniciator napada arabskih držav na Izrael dan po oklicu izraelske države v letu 1948. Bil je svetovalec in učitelj terorističnega voditelja Jassirja Arafata, pozneje tesnega političnega prijatelja Bruna Kreiskega. Tudi današnji Hamas je utemeljen na tej zločinski osebnosti in ga ima za svojega »svetnika«. Ker pa je bil eden največjih Brozovih političnih prijateljev poznejši predsednik Naser tesen privrženec Al-Husseinija, je naveza Husseini-Hitler-Naser zajela tudi Brozovo Jugoslavijo in v veliki meri vpliva tudi na politiko do Izraela v vseh naslednjih državah po razpadu komunistične Jugoslavije.

Ustanovitev kalifata na Nemškem ni kakšna huda utopija, ampak dokaj verjetna perspektiva. A to ne bo samo nemški, ampak vseevropski kalifat, kar se dovolj jasno odraža v nemoči vseh evropskih držav, da bi se do političnega islama postavile, kakor bi se morale in mogle postaviti države, osnovane na drugačnem duhu, kakor pa so tiste, ki so osnovane na šeriatskem »pravu«.

Razumljivo je, da se ob takem pogledu veselo nasmejejo isti ljudje, ki so se veselo smejali, če je kdo napovedoval sesutje Sovjetske zveze in Brozove Jugoslavije. Ti ljudje ne morejo razumeti, da vladata v svetu v osnovi samo dva duha: Duh Stvarnika in odrešenika Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka – ali pa duh njegovega nasprotnika, hudiča, ki je snovalec, učitelj in poglavar vseh drugih religioznih in ideoloških sistemov. Ali – ali. Ali evangelij – ali Koran v zastopstvu za vse človeško zamišljene in napisane »svete« knjige človeštva. In če pride do kalifata, se ta ne bo ustavil na Ljubelju ali pa na Holmecu …