Ne morem razumeti, kako si bodo kreatorji tega podvzetja pogledali v oči, ko bodo njihovi podvigi prinesli rezultate. In to počnejo ob tem, ko nikoli do zdaj ni bilo toliko denarja za razvojne projekte. Ob reformi v devetdesetih letih ni bilo na razpolago niti četrtino toliko sredstev, pa je solidno uspela. Tudi zato, ker je potekala v smiselnem vrstnem redu. Kar nekaj časa po tistem, ko je bila pripravljena bela knjiga, so se v državnem zboru pojavili zakoni, sledili so kurikularni premisleki in prenovi je sledila postopna uvedba sprememb. Vzporedno so fakultete pripravljale kader, vlada je zagotovila višje plače in potekale so investicije v šolsko infrastrukturo. Znali smo že skrbeti za šolski podsistem. So »gonilne sile« vzvratnega dograjevanja šolskega sistema vse to pozabile? x Sobotna priloga Dela
Nepreslišano: Slavko Gaber, nekdanji minister za šolstvo
Do nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja se bom opredelil, ko bom videl, kaj bodo poslali v parlament in kaj bo nato sprejeto. Moj že znan ugovor za zdaj ne zadeva toliko vsebine nacionalnega programa, kolikor zadeva to, kako nam je v tej državi uspelo popolnoma pomešati vrstni red. Že pred osnutkom nacionalnega programa je bil v parlamentu sprejet eden od pomembnih zakonov [novela zakona o osnovni šoli], ki je spreminjal tisto, za kar bi moral nacionalni program šele nastaviti smer. In še huje: še pred začetkom priprave nacionalnega programa so se »rešitelji slovenskega šolstva« odločili popraviti učne načrte. Danes na področju šolstva kot država in družba hodimo vzvratno in še prevezo imamo čez oči. Ni se mogoče znebiti občutka, da počnemo vse, da bi tudi javno šolstvo spravili na kolena.
Slavko Gaber
