Melita Kordeš Demšar: “Tako pri malčku kot pri najstniku velja – Kar zmore, naj naredi sam!”

Foto: osebni arhiv

Melita Kordeš Demšar je ustanoviteljica Inštituta montessori, ki vključuje vrtec, osnovno šolo, izobraževanja in druge dejavnosti za otroke. Z njo smo govorili o nekoliko manj znanih vidikih pedagogike montessori kot je vzgoja starejših otrok in najstnikov, delo s starejšimi, pomen duhovnosti pri vzgoji … Pojasnila nam je tudi, kaj bi lahko spremenili v našem izobraževalnem sistemu, da bi bil bolj otrokom po meri.  

Zakaj je bila in je filozofija montessori tako zelo »revolucionarna« v pedagogiki?

Mislim, da je najpomembnejša stvar, ki jo je Marija Montessori naredila, to, da je v središče postavila otroka in njegove potrebe. Pri pedagogiki montessori je ključno, kaj vsak posamezni otrok potrebuje, kaj so njegova močna področja in zanimanja. To je bilo v popolnem nasprotju s tem, kakršen je bil takratni model šol. Takrat so začeli s tovarnami in enak model so imele šole: po šolanju so želeli nek izdelan produkt. Otroke z določenimi veščinami in znanji. Na nek način je še vedno tako. V šolstvu imamo skupne cilje za celo generacijo, kar pripelje do neskladij. Saj otroci nikakor niso enaki, to vemo vsi, ki imamo več kot enega otroka. Pri pospravljanju se en otrok bolj zamudi, pa je natančen, drugi hitro pospravi, pa potem najdeš stvari na zelo čudnih mestih. Vsak dela v svojem ritmu.

Za otrokov razvoj je izjemno pomembno, da ima možnost delati tisto, kar ga zanima, bolj poglobljeno in pa da ima tam, kjer ima manjše sposobnosti, na razpolago več časa. Da ne čuti pritiska, da mora loviti neko od zunaj postavljeno povprečje.

Zato se mi zdi, da je genialna ideja Marije Montessori še danes zelo revolucionarna ravno zaradi tega, ker imamo odrasli še vedno težave, da bi z otroki delali na tak način.

Bi lahko tudi v javne šole vključili več pedagogike montessori?

Pedagogika montessori je precej drugačna od tradicionalnega pristopa. V vrtcu so stvari manj strukturirane in to ne pride toliko do izraza, v osnovni šoli pa to pomeni precej drugačno strukturo in posledično večji izziv. Načeloma bi lahko vključili nekatere elemente, kot so recimo nekatere predstavitve za matematiko …

Dobro je razvito tudi npr. opazovanje, kako otroci delajo, in kaj na podlagi tega opazovanja prilagodimo. Je pa to praviloma le majhen del tega, kar pedagogika montessori je. Načeloma je treba uvesti celoten sistem, ki je logična in zaključena enota, vključno z materiali in izobraževanjem vzgojiteljev/učiteljev.

Tu pa nastanejo izzivi. V vrtcu je načeloma to možno znotraj kurikuluma, v osnovni šoli pa je to praktično neizvedljivo brez spremembe zakonodajnih okvirjev.

Pristop montessori je lep, je pa za pedagoga tudi zahteven. Treba je namreč dobro poznati vse otroke, vsakega posebej, in dobro pripraviti stvari, potem pa zaupati tudi otroku, da bo šel v pravo smer. Ključno je spoštovanje otrokovega razvoja.

Večina ljudi v pedagoškem poklicu želi najboljše za otroke, ampak enostavno je težko skombinirati oboje – zahteve sistema po doseganju ciljev določene starosti in individualne potrebe vsakega otroka.

Za otrokov razvoj je izjemno pomembno, da ima možnost delati tisto, kar ga zanima, bolj poglobljeno in pa da ima tam, kjer ima manjše sposobnosti, na razpolago več časa.

Kaj konkretnega bi vi spremenili v šolskem sistemu, vključno z vrtcem?

To je kar pomembno vprašanje za slovensko družbo.

Otroci so zelo različni in zato je nelogično, da imamo na voljo tako malo programov. Tako v predšolskem kot v osnovnošolskem obdobju bi morali omogočiti različne programe. Sedaj imamo samo dobrih 5 procentov zasebnih vrtcev in dober procent zasebnih šol. Tudi znotraj državnega sistema programa bi lahko imeli večjo pestrost.

Predvsem bi bilo veliko lažje, če bi bili šole in vrtci manjši, menim, da stroškovno to ne bi pomenilo bistveno več in za otroke bi bilo to precej bolje. Še posebej se to vidi v tretji triadi, kjer po eni strani tožimo, da so otroci preobremenjeni, po drugi strani pa pravimo, da ne dosegajo standardov. Kako gre to dvoje skupaj? To je nasprotujoča si ugotovitev.

Tretja triada bi lahko bila bolj smiselno organizirana. Lahko bi imela dve smeri. Eno bolj teoretično kot nižja gimnazija, drugo pa malo bolj praktično. Tako bi omogočili tistim, ki so bolj intelektualno sposobni, da razvijajo te sposobnosti, ostali pa bi razvijali veselje do praktičnega dela in bi se lahko zverzirali v konkretnih spretnostih. Seveda bi moralo biti možno tudi prehajati za tiste, ki bi bili sposobni in bi kazali interes. Kolikor sem primerjala, imajo v drugih državah v tem obdobju otroci praviloma več izbire med različnimi šolami oz. programi kot pri nas.

Nujno bi bilo treba ukiniti ocenjevanje v sedmem razredu kot tisto, ki šteje za srednje šole. Sedmošolci se še ne zavedajo pomena točk in marsikdo si s tem zapre možnosti. Lahko bi ostalo ocenjevanje z namenom, da vidimo, kako gre sistemu, ne pa da bi to vplivalo na prihodnost otroka. Kjer je na srednjih šolah prevelik vpis, se uvede nek sprejemni izpit ali pa se upoštevajo zaključni izpiti.

Kar bi še spremenila, je to, da bi otroci, ki imajo posebnosti v razvoju, dobili finančno podporo tudi v zasebnih vrtcih. Če pride k nam otrok z odločbo, mu ne pripada podpora služb, ki bi mu pripadale v državnem vrtcu.

Gotovo še kaj drugega, ampak to se mi zdi nekaj, sicer zunanjih stvari, ki pa bi povzročile tudi vsebinsko spremembo. Največ pa bi lahko naredili, če bi opazovali posamezne otroke in jim potem omogočali možnost izbire. Ni treba, da vsi jemljejo istočasno isto črko.

Kako se lahko soočamo s čisto konkretnimi vzgojnimi izzivi s pomočjo pedagogike montessori?

Pri pristopu montessori povežemo v trikotnik tri stvari. Otroka, odraslega, ki dela z otrokom, in okolje. Vloga odraslega je, da čim bolj pozna splošne značilnosti otroka, njegove interese, močna področja in izzive, s katerimi se sooča.

Naslednji korak je, da premislim, kako bi v okoliščinah, v katerih živimo doma, v šoli, v vrtcu temu otroku pomagali, da bi napredoval. Kaj lahko spremenim v okolju? Kaj lahko spremenim na sebi? Kako se lahko usposobim za delo s tem otrokom?

Nujno je potrebna povezanost, saj brez povezanosti vzgoja ne steče.

Predvsem bi bilo veliko lažje, če bi bili šole in vrtci manjši, menim, da stroškovno to ne bi pomenilo bistveno več in za otroke bi bilo to precej bolje.

Kaj lahko storimo za večjo povezanost z otrokom?

Za povezanost je potreben reden osebni čas z otrokom. Če imam več otrok, z vsakim otrokom preživim vsaj nekaj minut in mu tudi povem: “Teh nekaj minut imam sedaj samo zate, kaj želiš, da počneva?”

To je eno izmed najbolj učinkovitih preventivnih orodij. Ko pridejo hujši izzivi, imamo dobro podlago, če smo že prej zgradili dobre odnose.

Pot povezanosti je tudi to, da z otrokom skupaj postavljamo pravila, ki veljajo v našem gospodinjstvu. To je možno nekje od četrtega leta naprej. Če je problem pospravljanje sobe, se dogovorimo: Kaj bi bilo primerno? Kaj je za koga pospravljena soba? Kako bi to naredil, kdaj bi jo pospravil? Z otrokom skušamo priti do dogovora. Če imamo več otrok, imamo lahko družinski sestanek na to temo in otroci sami predlagajo rešitve in jih potem preizkušamo. Če se le da, izberemo enega izmed njihovih predlogov, preverimo, da ga vsi razumemo, in ga zapišemo. Četudi predvidevamo, da ne bo deloval. Čez 14 dni se spet dobimo in preverimo situacijo. Je šlo? Zakaj ni šlo, kaj bi lahko drugače naredili? Spet iščemo otrokove predloge. Otroci so namreč zelo zainteresirani za stvari, kjer imajo besedo.

Tretji, prav tako pomemben vidik teh predlogov je preventivni, da se kot odrasli naučim poslušati otroka. Povzamem, kar je on povedal, z zrcaljenjem, da se čuti razumljenega.

Poslušam lahko tudi s tem, da postavljam konkretna vprašanja. Če, na primer, mlajši otrok nekaj ponesreči razbije, ima zelo drugačen ton, če namesto vprašanja »Kaj si to storil?« vprašam »Kaj se je zgodilo?«

Izjemno pomembno je, da otrok nekaj prispeva k skupnosti, v kateri živi: naj bo v vrtcu ali šoli ali doma. Skupaj iščemo načine, kjer ima močne točke, in tam se zanesemo nanj. Da je pomemben in bo nalogo dobro opravil.

Lahko naštejete nekaj konkretnih primerov?

Pokliči babico in ji sporoči, da danes pridemo. To lahko opravi že zelo majhen otrok. Ali pa načrtovanje družinskega praznovanja – otrok naj naredi načrt, kako bo potekalo praznovanje.

Prav tako poletne počitnice – delček potovanja, naj organizira en ogled … In potem nič ne kritiziramo in ne jamramo, če gre kaj časovno narobe, ker otrok sam vidi, kje se je zmotil.

To, da otroci začutijo, da so pomembni in da nekaj dajejo skupnosti, je najboljša preventiva.

Če se kljub temu zgodijo stvari, ki niso najboljše, pa sledi pogovor in z njim poskušamo stvari rešiti in predvsem skupaj določamo, kako bomo reševali stvari.

V bistvu ne gre v prvi vrsti za neko discipliniranje, ampak gre za gradnjo odnosa z otrokom ne glede na to, koliko je star?

Ja, hkrati pa na ta način jasno sporočamo tudi pričakovanja. Kje so meje v naši družini ali skupnosti. To delamo, tega pa pri nas ne delamo. Recimo kletvice niso v nobenem primeru na mestu. Posledica kletvice na naši šoli je, da otrok ne sme biti več na igrišču. Vsaka družba in vsaka skupnost ima svoje meje in pri teh moramo biti dosledni. Je pa to ena izmed stvari, ki nam je staršem precej težka, ker pač imamo veliko opravkov in je včasih lažje kaj preslišati, kot pa se s tem soočiti.

Pedagogiko montessori si tisti, ki smo na tem področju laiki, običajno predstavljamo zgolj v okviru neke predšolske vzgoje …

V Sloveniji je skoraj 30 vrtcev montessori in 2 osnovni šoli, zato je predšolska vzgoja tudi najbolj poznana. Prvi otroci, ki sem jih imela v vrtcu, imajo sedaj svoje otroke. Tudi sicer je v svetu najbolj razširjen pristop v obdobju 3 do 6 (let, op. a.). Praviloma je treba imeti več skupin 3 do 6, da imamo dovolj otrok za en razred osnovne šole. Pristop montessori v predšolskem obdobju je lahko tudi v veliko pomoč staršem pri razumevanju in vzgoji otrok. Kar pomemben del tistih, ki so se pri nas izobraževali za pedagoge montessori, so to naredili kot starši za boljšo vzgojo svojih otrok.

Ob predšolski vzgoji je potem najbolj razširjena v obdobju 6 do 12. V zadnjem desetletju ali dveh pa se razvija še posebej za obdobje najstništva.

Se pa pedagogika montessori v svetu vedno pogosteje uporablja tudi pri delu s starejšimi ljudmi.

Kaj je glavna značilnost pristopa montessori do najstnikov?

Marija Montessori za najstništvo reče, da gre za »ponovno rojstvo«. Otrok, ki devet mesecev živi v mami, je pripravljen za rojstvo na svet. Otrok, ki živi 12 let v družini, pa se v obdobju najstništva začne pripravljati, da se rodi “v družbo”. Če se v otroštvu poistovetimo s svojo družino in se navzven predstavljamo kot del družine, v najstništvu začnemo graditi lastno identiteto in želimo biti kot del te družbe s svojo identiteto. Zato hoče najstnik najti svoj način življenja. Ta, ki ga živi v družini, že obstaja, on pa je edinstven in začne iskati novo pot in si graditi novo socialno okolje z vrstniki.

Če imamo v hiši najstnika in želimo z njim graditi odnos, ga podpirati in usmerjati, je tudi tukaj komunikacija s pomočjo vprašanj izjemno dragocena. Kako se je zgodilo, kaj si se naučil iz tega, kakšen je tvoj načrt, da boš zadevo uredil, rešil težavo … Naštej nekaj idej, kako bi v prihodnosti preprečil, da se to spet zgodi, kako ti lahko jaz zdaj pomagam … Takšna vprašanja odprejo najstnika in čuti, da je njegovo mnenje spoštovano.

Tudi moja lastna izkušnja je takšna. Ko je najstarejši sin postal najstnik, sem začela takšne pogovore in sem bila sama presenečena nad tem, kaj vse je v mojem otroku. Da ima toliko idej in da si je omislil še bolj stroge ukrepe, kot bi si jih jaz upala sploh predlagati.

Skušajmo razumeti, da najstnik ne more drugače, kakor da si želi biti s svojimi vrstniki.

Vloga staršev se v najstništvu spremeni, pomemben del tega pa se začne že v prejšnjem obdobju (od 6 do 12 let). Takrat, ko starši izbiramo družine, s katerimi se družimo. Ali pa imamo sorodstvene vezi, v katerih so tudi otrokovi vrstniki, s katerimi lahko spletajo vezi in preizkušajo prve konflikte, boleče situacije, zavrženost, sprejetost.

Marija Montessori za najstništvo reče, da gre za »ponovno rojstvo«. Otrok, ki devet mesecev živi v mami, je pripravljen za rojstvo na svet. Otrok, ki živi 12 let v družini, pa se v obdobju najstništva začne pripravljati, da se rodi “v družbo”.

Tukaj imamo starši še velik vpliv na to, s katerimi odraslimi ljudmi se bodo naši otroci srečali, kateri trener, duhovnik, skavtski voditelji, stric bo bolj vključen v vzgojo …  V najstniškem obdobju namreč potrebujejo odraslo osebo, ki ni starš. In če prej pripravimo teren, je lahko ta izbira veliko bolj kvalitetna, kot bi bila sicer. Predpogoj je, da starši že predhodno ustvarijo neko mrežo, ki bo ujela tega najstnika, če bo šlo kaj narobe.

Prav tako pa se v tem času oblikujejo tudi vrstniške skupine, v katerih se bodo lahko brusili, in pomembno je, da so te skupine v redu, da ne gredo v negativno, uničujočo smer za osebnost našega otroka.

Najstniško obdobje pa je tudi čas, ko moramo dati mlademu človeku priložnost, da izkusi lastno ekonomijo, da postane samostojen in odgovoren na tem področju. Ko pokaže interes, naj sam vodi svoje finance in jih tudi pridobiva. Če je le priložnost, naj si denar zasluži tudi sam, da dobi izkušnjo, koliko truda je za to potrebnega. Najstnikom moramo dati čim več priložnosti za učenje ekonomske samostojnosti, tako bo lahko po koncu tega obdobja samostojno tudi zaživel.

S tem nenazadnje razbremenimo tudi sebe. Morda ne še čisto na začetku, pozneje pa gotovo …

Včasih starši preveč stvari naredimo namesto najstnikov. Kot v predšolskem obdobju tudi zdaj velja, da kar zmore, naj naredi sam. Naj sam uredi nov termin pri ortodontu. Ko se začne pritoževati nad večerjo, naj pripravi jedilnik za naslednji teden, prav tako seznam stvari, ki jih moramo kupiti v trgovini. Naj jih nakupi, plača, prinese domov in pospravi v omare. Ne kot kazen, kot izraz zaupanja in navdušenja, da to že zmore.

Lahko mu zaupamo, da gre z avtobusom na drugi konec mesta, četudi bo prestopil in naj sam preračuna čas. Vse to so stvari, ki ga delajo malo bolj samozavestnega, in to je samozavest, ki izhaja iz realnih izkušenj.

In kako zelo nas včasih presenetijo in koliko si upajo. Moja hčerka je pri 13 letih prišla na idejo, da bo šla sama k prijateljici v ZDA z letalom. Vse je naštudirala: letala, prehode, potrebne dokumente …

Kakšnemu otroku tega ne bi zaupal, midva sva zanjo presodila, da lahko gre … Je samostojna, organizirana in se zna obnašati tudi v takih situacijah. Seveda pri vsakem otroku posebej vidiš, kaj in kje je tista meja. Naravno je, da najstnik želi tvegati, in nekaj tveganja mu moramo omogočiti.

Dandanes so velika težava tudi pametne naprave. Kakšen je pristop pedagogike montessori glede tega?

Splošno znano je, da je v zgodnjem otroštvu to škodljivo za razvoj otroka, za možgane, za socialni in za jezikovni razvoj … Za vse, pravzaprav. Odrasli moramo najprej vprašati sebe, zakaj otrokom sploh damo pametne naprave. Za starše je seveda težje brez zaslonov, ki so zelo priročna moderna varuška. Žal velikokrat vidiš, da ko se dve družini dobita na pici, so otroci v lupinicah in imajo pred sabo zaslon. Seveda je pogovor med starši lažji, ampak kaj je pa dobro za otroka?

Zastavimo si neko časovno ali/in krajevno omejitev za otroke in to usklajeno s strani obeh staršev. Kaj je za naju sprejemljivo, kaj zmoreva kot starša in česa ne. Dober predlog v predšolskem obdobju je, recimo, pol ure na teden, v obdobju 6 do 9 v petek popoldan ali v soboto eno uro,  9- do 12-letni otroci uro in pol.

Ta termin je primeren za šolsko obdobje, ker se možgani v nedeljo spet sprostijo, niso na zaslonu in se jim je lažje lotiti večjih izzivov v ponedeljek.

Pozneje pa je stvar dogovora med staršem in najstnikom. Kaj je tisto, s čimer so sposobni oboji dobro živeti.

Otrok potrebuje izkušnje z vrstniki, druženje, gibanje, ne le zaslona. Mi sprejemamo svet s pomočjo vseh čutil in če najstniki skupaj prek spleta dve uri igrajo video igre, dobijo od tega mnogo manj, kot če bi se v tem času družili v živo.

Kaj pa, če je čas na spletu koristno izrabljen? Če se otrok uči tujega jezika prek neke aplikacije ali pa gleda dokumentarni film?

Ko je določeno, koliko časa bodo imeli za zaslon, se dogovorimo, kaj bodo počeli: gledali risanke, igrali video igre, gledali YouTube posnetke, Pinterest … Starši damo določene programe na razpolago, drugih ne. Del časa imamo za sprostitev in del za izobraževanje. Seveda je bolj smiselno, da bi v tem času otrok aktivno uporabljal orodja, recimo risal ali nekaj ustvarjal za računalnikom ali gledal dokumentarni film. To so gotovo boljše izbire.

Pametne naprave so izziv za celotno človeštvo, ker je to čisto nekaj novega, nekaj, s čimer se še nismo srečali niti ne poznamo posledic. Ker so te naprave tako priročne in mamljive, je še posebej zahtevno postavljati meje. Koristno orodje je pisni dogovor med starši in otrokom, ko dobi pametni telefon. Na spletu najdemo nekaj obrazcev.

Za otroka vemo, da ni dobro, če čas preživlja pred zasloni. Vendar pa starši upoštevamo tudi svoje zmožnosti v konkretnem primeru. Otrok pred zaslonom? Ja, se včasih pohecam, seveda! Recimo v primeru, da se je pralni stroj pokvaril in je poplava, kosilo je na tem, da se zažge, na vratih pa zvonijo obiski … Ja, poglej risanko, da rešim situacijo. Zavedati se moramo, da mi potrebujemo zaslone kot varuško, zaslonov ne potrebuje otrok za svoj razvoj.

Za Marijo Montessori je bilo znano, da je bila globoko verna. Kakšno vlogo ima duhovnost v njeni pedagogiki?

Duhovnost je bila in je v pedagogiki montessori vedno zelo pomemben vidik, ki osmišlja vse skupaj. Kjerkoli je bila, je Marija Montessori vključevala tudi duhovnost. Tako v predavanja, izobraževanja, knjige … Vzgoje in izobraževanja ne more biti brez duhovnosti. Marija Montessori priporoča, da starši otroka od majhnega dojenčka naprej uvajajo v duhovnost, ki jo živijo. Da bo otrok to spontano, kakor jezik, srkal od mame. Zato duhovnosti nikakor ne izločamo iz življenja otrok. Za krščanstvo je že začela pripravljati materiale za duhovno vzgojo, za izkušnjo vere …

Ko je bila v Indiji, je bila tam duhovnost povezana z budizmom in hinduizmom. Zato je menila, da naj bo duhovnost taka, kakor je v okolju, kjer otrok živi. V multikulturnem okolju, kakor je to recimo v ZDA, so v istem razredu muslimani, judje, kristjani, budisti …

Kar je skupnega vsem, je molitev, dobra dela, občutek za sočloveka v stiski, tišina, premišljevanje …

To so splošne vrednote vseh verstev. Trenutek tišine in premišljevanja najdemo v vseh vrtcih montessori po svetu. Lahko je tudi poseben del sobe, ki je namenjen temu, da se otrok tam usede, prižge svečko ali pa prebere kakšno knjigo.

V krščanskem svetu so kasneje Marijine učenke nadaljevale njene nastavke in danes imajo otroci možnost čudovite izkušnje s pomočjo Kateheze Dobrega pastirja. Gre za uvajanje otrok iz krščanskih družin v vero, da je to ena najlepših izkušenj, ki jo otroci lahko dobijo. To je res otroku primeren in spoštljiv način, brez poučevanja in pridig, ampak s pomočjo materialov in izbranih besed, tako da otrok vero osebno doživi.

Se pedagogika montessori še razvija? V katero smer?

Obstaja kar precejšnja razvejanost. Kot sva prej omenili, je najbolje pokrito področje predšolskega obdobja, nato je bilo v zadnjih 50 letih dodelanih veliko materialov za celotno osnovnošolsko obdobje. Sin Marije Montessori in še nekaj ožjih sodelavcev so glede tega opravili veliko delo.

Za obdobje najstnikov je Marija napisala le izhodišča, potem pa so ljudje, ki so delali na tem področju, to nadaljevali in nadgrajevali. Danes je zelo aktualno tudi področje dela s starejšimi in osebami z demenco. O tem konkretno Marija ni napisala nič, obstajajo le splošna izhodišča, je pa to danes, vsaj na zahodu, zelo pereče vprašanje. Življenjska doba se podaljšuje in pomembno je, da ljudje ohranijo svoje spretnosti čim dlje časa in da so samostojni. Tukaj ima pedagogika montessori veliko za ponuditi.

Nevroznanstveniki danes preverjajo to, kar je Marija Montessori pred desetletji intuitivno postavila, s pomočjo vse elektronike in drugih znanstvenih dognanj. Veliko stvari se potrjuje in še vedno se čudimo, kako je lahko imela tako jasno spoznanje glede otroškega razvoja že takrat.

Danes je zelo aktualno tudi področje dela s starejšimi in osebami z demenco in tukaj ima pedagogika montessori veliko za ponuditi.

Kot človeštvo smo napredovali od tega, da otrok ni veljal niti za pravega človeka, do sodobne otrokocentričnosti. Kje vidite prihodnost tega odnosa?

Ena izmed knjig Marije Montessori nosi naslov Skrivnost otroštva. Jaz mislim, da je otrok še vedno velika skrivnost. Morda je videti kot pomanjšan odrasli, ampak njegovo doživljanje in procesi, ki se odvijajo v njem, so pa še vedno neprepoznavni. Tako da nas čaka še dolga pot spoznavanja. Marija Montessori je že pred 100 leti med obema svetovnima vojnama na kongresih večkrat poudarila, da če bi toliko, kot vlagamo v razvoj in proizvodnjo orožja, vlagali v otroke, bi naredili tak razvoj, da bi v nekaj desetletjih spremenili svet.

Smo pa vsaj spoznali, da je vrednost otroštva zelo velika.

Največji napredek bo človeštvo doseglo takrat, ko bodo današnji otroci odrasli in bodo lepše osebnosti, usklajene s svojimi potenciali. To pa bomo lahko dosegli, če bodo v otroštvu obdani z dobrimi odraslimi in če bodo imeli dobre okoliščine. To je odgovornost nas vseh, ki smo in še delamo z otroki, da prispevamo k temu.