Jakličeva statusna inovacija (ali v tem grmu tiči zajec)

Kaj je namen ustanovitve s. p. glede na avtorsko pogodbo in na podjemno pogodbo?
Fotografija: Na ustavnem sodišču so opravili neformalno razpravo o očitkih Klemnu Jakliču (na fotografiji) glede nezdružljivosti sodniške funkcije z dejavnostjo, ki jo je ta ustavni sodnik vrsto let opravljal kot samostojni podjetnik. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Na ustavnem sodišču so opravili neformalno razpravo o očitkih Klemnu Jakliču (na fotografiji) glede nezdružljivosti sodniške funkcije z dejavnostjo, ki jo je ta ustavni sodnik vrsto let opravljal kot samostojni podjetnik. FOTO: Leon Vidic/Delo

Na ustavnem sodišču so opravili neformalno razpravo o očitkih Klemnu Jakliču glede nezdružljivosti sodniške funkcije z dejavnostjo, ki jo je ta ustavni sodnik vrsto let opravljal kot samostojni podjetnik. Ugotovili so, da nimajo pristojnosti za opredeljevanje o tem. Menijo, da bi bilo koristno, če bi zakonodajalec ustrezno dopolnil zakon o ustavnem sodišču.

So se pa od te izjave ogradili trije sodniki, in sicer Marko Šorli, Rok Svetlič in, seveda, Klemen Jaklič. Medtem sta ustavni sodnici Neža Kogovšek Šalamon in Špelca Mežnar zapisali, da status samostojnega podjetnika (s. p.) ni združljiv s funkcijo ustavnega sodnika.

Kaj pravi zakon o ustavnem sodišču? Ali ga je res treba ustrezno dopolniti? Navedeni zakon določa, da funkcija sodnika ustavnega sodišča med drugim ni združljiva z opravljanjem poklica ali pridobitne dejavnosti, razen dejavnosti visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca. Najpozneje v treh mesecih od dneva izvolitve mora izvoljeni sodnik ustavnega sodišča prenehati z opravljanjem poklica ali pridobitne dejavnosti, če pa tega ne stori, mu preneha funkcija sodnika ustavnega sodišča. Zakon je torej jasen in celo zelo rigorozen. Jasen za nekoga, ki želi razumeti njegov namen, za nekoga drugega, ki bi hotel poiskati kolikor toliko kredibilno opravičilo za Jakličevo statusno inovacijo, pa bi bilo treba v ustreznem členu še izrecno napisati to in to itd., ker potem pa bi bilo vse jasno. Vprašamo se (to sodniki ustavnega sodišča zelo dobro poznajo in pri opredeljevanju v konkretnih primerih uporabljajo), kaj je bil torej namen zakonodajalca, ko je zanje napisal, s čim se ne smejo ukvarjati.

Zakonodajalčev namen je očitno bil ustavnim sodnikom onemogočiti, da bi dopoldan opravljali delo oziroma funkcije sodnika, popoldan pa (za plačilo, seveda) za naročnike pisali pravna mnenja, stališča, razlage, sodelovali v kakšnih arbitražah itd. Skratka, ideja in situacija, ki nam je še kako dobro znana iz nekega drugega poklica. Vsaka podobnost ali insinuacija z ureditvijo, ki je je deležno zdravništvo, je zgolj slučajna in vsekakor zlonamerna.

In če velja tako stroga ureditev za ustavne sodnike, ali je kako drugače za druge (navadne) sodnike v pravosodju, ki imajo trajen mandat? Prav nič drugače. Zakon o sodniški službi ravno tako določa, da sodnik ne sme opravljati odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti.

Čeprav so se ustavni sodniki »izmotavali«, da zakon o ustavnem sodišču ne ureja, v kakšni obliki ali na kakšen način lahko ustavni sodnik opravlja te dejavnosti, pa je vendarle tudi njim jasno, da to ni s. p. Vsaj do sedaj jim je bilo to jasno, ker sicer ne bi imeli soglasja za dopolnilno delo ne predsednik ustavnega sodišča Matej Acceto ne sodniki Rajko Knez, Špelca Mežnar, Neža Kogovšek, Rok Svetlič ter Katja Šugman Stubbs. In nikomur od njih do sedaj ni padlo na pamet, da bi za potrebe svoje dovoljene dejavnosti odprl s. p. Oni očitno ne potrebujejo dodatne dopolnitve zakona o ustavnem sodišču, saj jim je (bilo) vse jasno.

In če smo se prej vprašali, kaj je bil namen zakonodajalca, se lahko v nadaljevanju vprašamo, kaj je namen ustanovitve s. p. glede na avtorsko in podjemno pogodbo, ali drugače rečeno, kaj je z davčnega vidika ugodneje. V tem grmu namreč tiči zajec.

Če ustavni sodnik dela po podjemni pogodbi in zasluži 1000 evrov, bo naročnika to stalo 1852 evrov. Od bruto zneska dobi ustavni sodnik 54 odstotkov neto.

Cenzus za poslovanje s. p., ki ni zavezanec za DDV, je letni promet do 50.000 evrov. Vsak podjetnik seveda zna poslovanje obremeniti s »poslovnimi« stroški, da je na koncu bilanca s. p. pozitivna ničla. To obenem pomeni, da je ustavni sodnik lahko ob maksimalnem letnem prometu 50.000 evrov in pozitivni ničli, kjer ni davkov, hipotetično v primerjavi s podjemno pogodbo vtaknil v žep 23.000 evrov ekstra neobdavčenega denarja (46 odstotkov od bruto). V sedmih letih to pomeni 161.000 evrov manj za državo. V primeru dela po avtorski pogodbi je obdavčitev manjša. Vendar bi kljub temu ob enakih kriterijih ustavni sodnik ob letnem prometu s. p. 50.000 evrov zaslužil pri davkih v primerjavi z avtorsko pogodbo (33,5 odstotka od bruto) okoli 17.000 evrov letno oziroma v sedmih letih okoli 118.000 evrov manj za državo.

V tem grmu torej tiči zajec in tako počasi vse postane jasno. Razen če Klemen Jaklič javnosti razkrije podatke o sedemletnem poslovanju njegovega s. p.

Preberite še:

Komentarji: