Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Janez Arnež, Ivan Podržaj, Domžale, taborišče Šentvid [3]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 27. 04. 2024 / 09:27
Oznake: Družba, Vojna, Zgodovina
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.05.2024 / 16:25
Ustavi predvajanje Nalaganje
Janez Arnež, Ivan Podržaj, Domžale, taborišče Šentvid [3]
Dr. Janez Arnež s tipkopisom Podržajevih spominov. FOTO: Ivo Žajdela

Janez Arnež, Ivan Podržaj, Domžale, taborišče Šentvid [3]

V knjigi Železna zavesa se dviga so izšli spomini medvojnega podjetnika v Domžalah Ivana Podržaja. Med vojno je plačeval Nemcem in komunistom. Slednji so ga po vojni zaprli, hoteli ubiti, nato pa zaprli v Škofove zavode v Šentvidu, v strašne uničevalne razmere.

Nadaljevanje iz: Janez Arnež, Sudia slovenica [2]

Dr. Janez Arnež, ki je vodi Studia slovenica in imel svoje prostore z bogatim emigrantskim gradivom ter knjižnico v stavbi Škofovih zavodov v Šentvidu, je izdal veliko knjig, v katerih je prikazal osebnosti ali dogodke iz naše polpretekle zgodovine, predvsem iz medvojnega in begunskega življenja Slovencev. Leta 2006 je izdal knjigo z naslovom Dr. Ciril Žebot in njegov politični nastop (517 strani), v kateri je obravnaval tega vidnega političnega emigranta, leta 2007 pa knjigo spominov z naslovom Železna zavesa se dviga, ki jih je napisal Ivan Podržaj.

Naj takoj zapišem, da gre za izjemne spomine, saj je Podržaj podrobno opisal, kako je kot podjetnik v Domžalah moral dajati velike vso denarja za partizane. Ti so se obnašali skoraj tako kot mafija. Skoraj zato, ker je mafija za zahtevani denar tiste osebe ščitila, tudi z orožjem, partizani pa so samo jemali, natančneje kradli. In še, spomini so izjemni tudi zaradi opisov strašnih razmer v komunističnem uničevalnem taborišču v Šentvidu leta 1945.

Originalni tipkopis Podržajevih spominov. FOTO: Ivo Žajdela

Usoda tipkopisa spominov Ivana Podržaja

Spomine v obliki tipkopisa na 509 straneh, napisane v angleškem jeziku, je Janez Arnež odkril v arhivu dr. Mihe Kreka, ki ga je pripeljal iz ZDA in ga je hranil v Studia slovenica. Na tipkopisu ni bilo nobene oznake, kdo je njihov avtor. V Krekovem arhivu je odkril dopise, ki jih je avtor spominov leta 1949 poslal iz Pariza dr. Kreku v Cleveland, vendar so podpisani s psevdonimom Osveta Triglavska. Leta 1949 je namreč Ivan Podržaj tipkopis svojih spominov poslal dr. Kreku v Ameriko, da bi jih ta tam objavil v obliki knjige. Vendar mu dr. Krek ni odgovoril in tudi do objave ni prišlo. Razlogov za to je verjetno več, najprej, da se avtor spominov ni hotel razkriti niti dr. Kreku kot morebitnemu izdajatelju spominov, zaradi česar ta ali kdorkoli drug ni mogel tvegati z objavo. Lahko bi šlo tudi za provokacijo kogarkoli, celo Udbe, ki je takrat uporabljala vse mogoče metode za uničevanje ali diskreditacijo svojih političnih nasprotnikov. Poleg tega je bil to čas, ko so emigranti komaj prišli v svoje nove dežele in so bili v slabem finančnem stanju pa tudi povezav za prodajanje knjig še ni bilo.

Pismo, ki ga je Ivan Podržaj leta 1949 pisal iz Pariza v ZDA, v katerem sprašuje, kakšna je usoda njegovega tipkopisa spominov. Ker se je podpisoval s psevdonimom Osveta Triglavska, ga je napisal v ženski obliki. FOTO: Ivo Žajdela

Ustanovil je podjetje za izdelovanje šahovskih figur

Tipkopis spominov je torej obležal v Krekovem arhivu, sam avtor spominov pa se verjetno kasneje tudi več ni trudil, da bi svoje spomine izdal kje drugje, ali zaradi razočaranja, ker mu dr. Miha Krek na njegovo prošnjo po objavi ni odgovoril ali zato, ker je imel dovolj težav s svojim preživetjem v tujem svetu (v Parizu).

Dr. Janez Arnež je torej tipkopis odkril in ko ga je prebral, je spoznal, da bi bil zanimiv za objavo v knjigi. Začel je iskati sledi za avtorjem spominov. S precej vloženega truda jih je nekaj tudi našel. Ugotovil je, da jih je napisal Ivan Podržaj, ki se je rodil v Ljubljani in je v Domžale prišel leta 1939, med vojnama pa nekaj časa živel v Ameriki. Poročen je bil z Marguerito, francosko državljanko, ki je bila zaposlena na francoskem inštitutu v Ljubljani. Z njo je imel tudi hčerko.

Med vojno, ko so Domžale zasedli Nemci, so ti hoteli, da postane njihov uradni tolmač, saj je dobro poznal več tujih jezikov. Pred vojno je, kot omenja v spominih, veliko potoval po svetu. Ker tega ni želel početi, je izkoristil medvojne razmere, ko uradništvo ni delovalo v polni meri in se niso dosledno upoštevali predpisi. Ustanovil je podjetje za izdelovanje šahovskih figur, ki se je imenovalo Kavalscha–Spiel–Erzeugung, J. Seitz & Co. Poleg njega je bil solastnik podjetja še Janko Zajc. Verjetno je ocenil, da bo šah priljubljena igra vojakov pri krajšanju svojega časa. To se je tudi zgodilo in nekje je omenil, da je zaposloval celo do 600 ljudi.

Komunistično mafijski »davek«

Večinoma je zaposloval ženske, invalide in tiste, ki so se hoteli izogniti različnim mobilizacijam. Delo je bilo takšno, da so ga mnogi lahko opravljali na domu, še posebej ženske in invalidi, ki so barvali šahovske figurice ali delali kaj drugega. Med zaposlenimi je bilo veliko žensk, ki so imele može pri partizanih.

Prvi del spominov je posebej zanimiv zato, ker dokaj nazorno opisuje, kako je kot podjetnik (sploh lahko) deloval v medvojnem času. Po eni strani so del davka zahtevali Nemci, ki so predstavljali oblast, po drugi strani pa so k njemu prihajale, skrivoma seveda, različne osebe, ki so zahtevale denar za različne organizacije. To so bili različni partizanski oziroma komunistični zaupniki, ekonomi in aktivisti, ki so odnašali od »bogatega« podjetnika, ki je služil na račun vojne, kot so mu radi pomolili pod nos, velike vsote denarja. Nikogar ni mogel odvrniti, saj bi s tem ogrozil sebe in svoje podjetje.

Opisi početja partizanov so šokantni

To je morda prvo takšno pričevanje, ki zelo nazorno opisuje, kako so partizani oziroma komunisti prihajali do velikih vsot denarja. Omenja primer, ko je neki študent Miro, nadzornik v gospodarski veji partizanstva, nekoč obiskal eno od svojih prijateljic. Ker so nanj naleteli domobranci, je moral pobegniti, za seboj pa je pustil torbico. V njej so našli 50.000 mark. Podržaj piše, da bi s tem denarjem lahko plačal 250 delavcem mesečno plačo.

Opisuje, v kakšnih nevarnih situacijah se je znašel, ko so prihajali k njemu popolnoma neznani ljudje, ki so se izdajali ali za partizanske zaupnike ali jih je poslala nasprotna stran (in so bili v resnici komunistični vohuni), da bi izbezali iz njega, kako koga denarno podpira. Moral je biti izjemno diplomatski, da se jih je znebil in si tako rešil glavo. Njegovi opisi početja partizanov so šokantni. Opisuje jih kot navadno hudodelsko (mafijsko) združbo, za katero ne veljajo nobena pravila, razen tistih, ki koristijo le njim, večinoma podprta z prikritimi ali odkritimi grožnjami ali nasiljem. Človeško življenje (jim) ni veljalo nič. Vredno je bilo le, če je lahko komu koristilo, o čemer beremo od prve in do zadnje, 330. strani knjige.

Stavba zavoda sv. Stanislava, kjer so imeli komunisti leta 1945 uničevalno taborišče. FOTO: Ivo Žajdela

Poniževanje in trpinčenje v Škofovih zavodih v Šentvidu

Takoj po vojni so komunisti Podržaja z mnogimi drugimi Domžalčani zaprli. Najprej so jih imeli zaprte v nekih kleteh v Domžalah, potem pa so jih odpeljali v Kamnik, da bi jih kje tam v bližini umorili. Opisi poniževanja in trpinčenja so grozljivi. Do zdaj smo lahko takšne opise brali pri zgodbah ob vračanju in pomorih domobrancev ter v pričevanjih trpinov z golootoškega komunističnega pekla. Prav slednja beseda, pekel, je edina primerna za to, kar opisuje Podržaj.

Junija 1945, ko je bila glavnina povojnih pomorov pri kraju, so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Ozne v Škofovih zavodih v Šentvidu. Še posebej v začetku je bilo tudi tam zelo hudo: lakota, poniževanje, trpinčenje. Samo to in čisto nič drugega.

Komunistična zaplemba in proces

Podržaj je potem, ko je po »osvoboditvi« leta 1945 prestal pravo kalvarijo trpljenja, mnogokrat na robu smrti, od pomladi do oktobra 1946 šel skozi tri tipične stalinistične sodne procese. Skupaj s svojim družabnikom v medvojnem domžalskem podjetju so ga najprej komunisti »obsodili« na tri leta zapora, na koncu pa na 18 mesecev zapora in na zaplembo premoženja. Dr. Arnež, ki je spomine prevedel iz angleščine, je na koncu objavil tudi besedilo obsodbe. Očitali so jima, da sta med vojno s svojim podjetjem pomagala okupatorju. Pri tem jih ni prav nič zanimalo, da sta predvsem pomagala več sto ljudem na Domžalskem, ki sta jim z zaposlitvijo omogočila kruh in da sta ves čas vojne z velikimi vsotami podpirala partizane. To ni bilo vredno niti omembe, saj je šlo za to, da jima – tako kot je to bilo splošno komunistično pravilo v tistih povojnih letih – odvzamejo tovarno in vso premoženje, povezano z njo. Ko je bil v zaporu, so ženo izgnali iz njune hiše v Domžalah, vanjo pa so naselili druge ljudi. Beremo o ropanju komunistov med vojno in še o hujšem po vojni. To je bilo bistvo komunistov. Enkrat so to počeli zelo odkrito, s pregoni ljudi, »obsodbami« in tudi z umori, drugič pa, zaradi tega, ker na tem svetu niso bili le oni, na bolj prikrite, oblastne načine. Podržaj je odkrito priznal, kako naiven je bil med vojno glede komunistov.

Stavba zavoda sv. Stanislava na bakrorezu, pogled z zadnje strani, železnica je zato zgoraj. Velikansko stavbo je leta 1945 komunistična Ozna napolnila s Slovenci ter jih strašno mučila in uničevala.

Komunisti in partizanstvo kot eno samo zlo

Večina zgodb, ki jih navaja Ivan Podržaj, je v naši publicistiki povsem novih. Mnoge so tako grozljive, da se zdijo neverjetne. Morda se bo kdaj izkazalo, da kakšen podatek, ki ga je Podržaj slišal in v spominih zapisal, ne drži, vendar bi že samo polovica od tega, kar opisuje, zadostovalo, da bi partizanstvo in komunistični režim ostala v slovenski zgodovini zapisana kot eno samo zlo.

Podržaj opisuje zelo veliko zgodb. Njegova knjiga je naravnost »nabita« z njimi. Ker ni navajal glavnih podatkov (imen oseb, krajev in datumov) bodo imeli raziskovalci domžalske in slovenske medvojne in povojne zgodovine z njo veliko dela. Podržajevi spomini so prava zakladnica opisov dogodkov, ki se jih bo prej ali slej nekdo od naših zgodovinarjev moral lotiti. Ti pa še kar naprej čepijo pri svojem deklaracijskem zgodovinopisju, s katerim se skrbno izogibajo navajanju konkretnega dogajanja. 17 let je že preteklo od izida knjige, pa se ni našel profesionalni zgodovinar, ki bi šel po sledi tega, kar je opisal Podržaj. Nasploh so Domžale med drugo svetovno vojno prava »zlata jama« za zgodovinarje. Kot da vsi bežijo pred njo.

Podoba o naši polpretekli zgodovini, ki je popolnoma drugačna

Za razliko od njih, ki jih ni, so Podržajevi spomini opisi enega samega konkretnega dogajanja. To je podoba o naši polpretekli zgodovini, ki je popolnoma drugačna, kot jo še vedno, še po 34 letih demokracije, p(r)odajajo naši zgodovinarji. Še enkrat: popolnoma drugačna! Tako kot je popolnoma drugačno vse tisto, kar lahko vsake tri mesece – že 33 let – preberemo na več kot stotih straneh revije Zaveza. Karavana naših zgodovinarjev pelje veselo naprej, njeni potniki pa se delajo, kot da je bilo vse že zdavnaj odkrito. Oziroma, kot radi rečejo: »zgodovine se ne da spreminjati«. Ta da je že napisana. Res je, v Zavezi, in v takšnih knjigah, kot so spomini Angele Vode in Ivana Podržaja.

Dr. Janez Arnež s tipkopisom Podržajevih spominov. FOTO: Ivo Žajdela

Podržajevi spomini so zaradi diktature izšli 60 let kasneje

Po vojni je žena Marguerita lahko legalno zapustila Slovenijo in odpotovala v Francijo. Mož Ivan Podržaj države ni smel zapustiti. Zato je odkril način, da je ilegalno, verjetno preko Italije, z vlakom odpotoval za ženo v Pariz. Spomine je napisal v Parizu leta 1948, za kar naj bi porabil le šest tednov. Urednik knjige in njen prevajalec iz angleščine dr. Janez Arnež je uvodoma omenil, da so bili to verjetno prvi podrobno napisani spomini na komunistične zapore v povojnem času. Napisal jih je že dve leti potem, ko je prišel iz udbovskih ječ in na Zahod. Žal so izšli šestdeset let kasneje.

Dokument komunističnega časa

Spomini zajemajo obdobje od nemške okupacije leta 1941 do prihoda iz zapora leta 1947. V njih avtor ni razkril skoraj nobenih imen, niti kraja (Domžale), kjer se dogaja prvi del spominov. Ker jih je napisal leta 1948, ko se je rešil iz komunistične jetnišnice, in jih je namenil javni objavi, je hotel s tem zaščititi svoje sorodnike pred maščevalnimi ukrepi Udbe. To je za današnjega bralca precejšen problem, hkrati pa je besedilo, takšno kot je, dokument nekega (komunističnega) časa, ki zaradi svoje uničevalske narave ni trpel resnice o sebi.

Brat avtorja spominov Stanko Podržaj je bil jezuit, posvečen v Indiji, kjer je celo izdajal publikacijo Iz bengalskih poljan in tam je tudi umrl.

Janez Arnež, Ivan Podržaj, Železna zavesa se dviga, Demokracija, 15. 7. 2007Nadaljevanje v: Janez Arnež, France Pernišek, begunci, taborišče Vetrinj [4]

Kupi v trgovini

Drobci minljivosti
Zgodovina
23,60€
Nalaganje
Nazaj na vrh