»Černobil je kot vojna vseh vojn. Nikamor se ne moreš skriti. Ne pod zemljo, ne pod vodo, ne v zrak,« je v Černobilski molitvi, knjigi, v kateri so zbrana pričanja in spomni preživelih, zapisala Svetlana Aleksijevič.
V zgodnjih jutranjih urah usodne sobote je v četrtem reaktorju černobilske elektrarne prišlo do katastrofalne eksplozije. Eksplozija, ki je bila enaka sili treh letal Boeing 747, je razdejala objekt, premaknila več ton težak jekleni pokrov in zanetila požar, ki ga ni bilo mogoče nadzorovati. Inženirji v jedrski elektrarni v Černobilu so izvajali preskus, da bi ugotovili, kaj bi se zgodilo ob izpadu električne energije. Vendar je med preskusom vrsta napak in napačnih odločitev povzročila drastično verigo dogodkov, ki je privedla do katastrofalne eksplozije reaktorja številka štiri.
»Sem priča Černobila … Najpomembnejšega dogodka v dvajsetem stoletju, ne glede na vse grozne vojne in revolucije, ki jih še pomni to stoletje. Od katastrofe je minilo že dvajset let, vendar se še vedno sprašujem, čemu sem priča: preteklosti ali prihodnosti? Tako zlahka lahko zdrsiš v banalnost … V banalnost groze …,« še piše Aleksijevič.
Takoj po nesreči sta zavladala kaos in panika. V nekaj urah so evakuirali bližnje mesto Pripjat, zgrajeno za delavce elektrarne in njihove družine, in izselili več kot 200.000 ljudi. Razsežnost nesreče je postala očitna, ko je raven sevanja narasla, po Evropi pa sta se razširila strah in negotovost.
V dneh, ki so sledili, so bili poslani pogumni »likvidatorji«, da bi krizo zajezili. Ti pogumni delavci, vključno z gasilci in rudarji, so se v boju za preprečitev nadaljnje katastrofe soočali z nevarnimi stopnjami sevanja. Večina njih sta svoj pogum in žrtvovanje plačala s svojim življenjem.
Po poročilu organizacije Greenpeace iz leta 2006 je nesreča v Černobilu povzročila več kot 250 000 primerov raka, skoraj 100.000 jih je bilo ua obolele usodnih. Leta 2011 je nevladna organizacija Union of Concerned Scientists ocenila, da je v Černobilu umrlo približno 25.000 ljudi, kar je šestkrat več od napovedi Združenih narodov. Poleg tega Mednarodna agencija za raziskave raka napoveduje, da bo zaradi nesreče do leta 2065 umrlo 16.000 Evropejcev.
Prošnja za mednarodno pomoč
Sovjetska vlada je potrebo po mednarodni pomoči priznala šele leta 1990. Istega leta je Generalna skupščina sprejela resolucijo 45/190, v kateri je pozvala k mednarodnemu sodelovanju za odpravo in ublažitev posledic jedrske elektrarne v Černobilu. S tem se je začelo sodelovanje Združenih narodov pri odpravljanju posledic černobilske nesreče. Ustanovljena je bila medagencijska delovna skupina za usklajevanje sodelovanja v Černobilu. Leta 1991 so ZN ustanovili skrbniški sklad za Černobil. Od leta 1986 so organizacije ZN in večje nevladne organizacije začele izvajati več kot 230 različnih raziskovalnih projektov in projektov pomoči na področju zdravja, jedrske varnosti, sanacije, okolja, proizvodnje čiste hrane in obveščanja.
Nujni spomin in opomin na posledice uporabe nuklearne energije
Nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu je znana kot ena najhujših nesreč v zgodovini, ki jo je povzročil človek. Terjala več milijonov življenj. Ta dan nas opominja, da ne smemo nikoli pozabiti na umrle in da moramo poostriti varnostne ukrepe v jedrskih elektrarnah. Več kot tri desetletja po nesreči številne generacije še vedno trpijo zaradi posledic izpostavljenosti radioaktivnim kemikalijam.
»Pišem in zbiram vsakdanjost čustev, misli, besed. Zaobjeti si prizadevam življenje duše. Življenje navadnega dne navadnih ljudi. Tu je namreč vse neobičajno: tako okoliščine kot ljudje, ki so jim prepuščeni; ko so se navajali na novo okolje, so se jim razmere nekoliko izboljšale. Černobil jim ne pomeni ne metafore ne simbola, temveč je njihov dom,« v uvodu v Černobilsko molitev zapiše še Aleksijevič.
