Kako sem posnel dokumentarni film o patru Ivanu Žužku

Foto: zajem zaslona iz filma

Zadnjo noč potovalnega tabora s klanom Zagrizenih 86 iz stega Žiri 1 smo preživeli v župnišču v Izoli. Bilo je avgusta 2014, na predvečer velikega šmarna. Takrat sem bil na vrhuncu svoje skavtske poti. Na stotine ur na leto sem preživel z rutko za vratom, tako na lokalni kot na državni ravni. Izvirna ideja skavtstva me je povsem prevzela. In najbrž ni treba povedati, kako navdušen sem bil, ko sem ugotovil, da je bil prav tedaj na istem kraju z družino na počitnicah tudi moj prvi predhodnik v državnem vodstvu.

Ne spomnim se podrobnosti, o čem vse sva govorila. Vem pa, da je bil prav Marko prvi, ki mi je spregovoril o jezuitu, profesorju, skavtu – patru Ivanu Žužku. O človeku, ki je govoril več kot 10 jezikov, bil v rednih neposrednih stikih s papežem, vse proste trenutke pa preživljal s skavti v naravi. Takih duhovnikov do tedaj nisem poznal.

A takrat sem bil zaposlen. Taboru je sledilo delo in druge skrbi in p. Ivan je za nekaj časa utonil v pozabo.

Dokler me ni nekega dne na stopnicah pri sv. Jožefu ustavil Peter Lovšin. Saj sem ga že večkrat videl – delal je namreč v isti stavbi, kjer so imeli skavti svoje prostore – a vedno sem nanj gledal s kar malo strahospoštovanja. Dokler ni on nagovoril mene. Tudi on je spregovoril o p. Ivanu, ki ga je nekajkrat osebno srečal.

O tem jezuitu sem izvedel ravno toliko, da se mi je zbudil željo, da bi izvedel še več. Tako da sem brez sredstev in brez znanja, toda z veliko navdušenja, začel ustvarjati dokumentarec o njem.

Toda ko je januarja 2016 film ugledal luč sveta, sem vedel, da se s filmom ne bo končalo. Preveč stvari je ostalo neizrečenih, saj v 40-minutnem filmu pač ni bilo prostora za vse. Predvsem za zgodbe, anekdote in pričevanja, ki sem jih v času priprave filma slišal ali prebral.

Zato sva z ženo že avgusta 2016 znova obiskala Rim. Skoraj cel teden naju je gostil p. Cyril Vasil’, Ivanov učenec in prijatelj, ki je takrat opravljal službo tajnika kongregacije za vzhodne Cerkve. Zbral je še več pričevalcev, ki so ure in ure pripovedovali svoje spomine. Po 12 letih od Ivanove smrti je sploh prvič odprl škatlo z Ivanovimi dnevniki.

Materiala je bilo ogromno. Želja pa je bila jasna: napisati šmarnice. A manjkal mi je dar za pisanje. Tako je projekt znova zastal.

Do septembra 2022, ko sem sanjal, da sem Lucijo Čakš vprašal, ali bi bila pripravljena napisati šmarnice o p. Ivanu. Ko sem se zbudil, sem ji res poslal to vprašanje. Kakšen je bil njen odgovor in kaj se je dogajalo potem, je Lucija že podrobno opisala. Zato raje napišem nekaj o tem, kdo je p. Ivan zame.

Na začetku sem v njem videl skavta. Nekoga, ki je skavte in njihovo vzgojno delo vzel zares. Občudoval sem, KAJ je delal, čeprav nisem vedel, ZAKAJ je to počel. Kasneje pa se mi je njegova podoba bolj in bolj dopolnjevala in sestavljala. Spoznal sem, da ni mogoče ločiti Ivana kanonskega pravnika od Ivana skavta, Ivana Slovenca od Ivana jezuita …

Bil je vedno on. Na zajtrkih s papežem, ko sta pred objavo pregledovala kanon za kanonom vzhodnega zakonika, ali pa pri večerji na skavtskem taboru sredi Apeninov. V razgreti debati, kjer je oporekal vzhodnemu patriarhu, ali pa ko je sredi noči branil skavtinje pred gručo pijanih mladeničev. Ko je skoraj 20 let vodil pripravo zakonika in ko je ob večerih iz vej, nabranih med izleti v hribe, izdeloval križe in druge umetnine.

Zaznamovala ga je izkušnja vojne. Videl je krute posledice sovraštva. Zato je želel delati drugače. V vsakem človeku videti podobo Stvarnika. Približal se mu je po prstih, previdno, z vso spoštljivostjo. O tem pričajo mnogi, ki se ga še po 20 letih od njegove smrti radi spominjajo.

Obenem pa je bil nepopustljiv, ko je šlo za resnico in pravico. Če nekaj ni bilo prav, je to spoštljivo, vendar jasno in odločno povedal. Ni se skrival za politično korektnostjo. Ni maral sivin. Zanj so bile stvari dobre ali slabe, za Boga ali proti Bogu.

Toda kako je zmogel biti ves za papeža, ves za vzhodno pravo, ves za skavte, obenem pa – ko je v Rim prišel kdo izmed njegovih številnih sorodnikov – ves čas preživeti z njimi? Na to mi je odgovoril p. Cyril. Ivan ni delal veliko različnih stvari, kar pa je delal, je delal na polno. Ker se sam pogosto ujamem v aktivizem in željo po novih projektih, je ta vidik Ivanovega življenja zame še toliko pomembnejši.

Vse to pa je izhajalo iz ene same preproste besedice: “Eccomi!” (“Tukaj sem!”). V njej se je izražala vsa njegova poslušnost, razpoložljivost in pokorščina Bogu, ki govori po Božji besedi, Cerkvi in vesti.

Pater Ivan Žužek je svoje poslanstvo na tem svetu zaključil. S ponosom lahko zremo na tega svetniškega rojaka in občudujemo njegove kreposti. A to je premalo. Na nas je, da vsak sam in kot skupnost prisluhnemo Glasu in z iskrenim srcem izrečemo svoj “Eccomi”.