En dan v življenju kokoši

Recimo ji Hedvika.

Zunaj je še tema, Hedvika pa skupaj s svojimi sestrami udobno sedi na prečki. Da to nikakor ni samoumevno, se je naučila že zelo zgodaj. Ko je bila še mlada jarčka, je morala spati spodaj, na tleh kurnika, saj je bila prečka rezervirana za kokoši višjega položaja. Vsak njen poskus, da bi se povzpela nanjo, se je končal z glasnim kokodakanjem, kljuvanjem in preganjanjem starejših kokoši.

Zdaj je tudi Hedvika že izkušena kokoš, zato lahko sama izbere svoje mesto na prečki in se udobno namesti. Ko se na obzorju pokaže prva srebrna sled jutra, se prebudi. Njena budilka je dnevna svetloba. Na hitro strese perje, nato pa se z enim samim elegantnim skokom spusti v kurnik.

Najraje bi takoj odšla ven in si pretegnila peruti, toda vratca so še zaprta. Druga za drugo se prebujajo tudi preostale kokoši in se ji pridružujejo spodaj. Glasno kokodakajoč se gnetejo pred vrati, kot da bi jih lahko s svojo nestrpnostjo prepričale, naj se odprejo hitreje.

Okoli sedmih se vratca končno dvignejo!

Hedviki si je uspelo priboriti mesto čisto spredaj, zato sfrfota ven, kolikor hitro more. Tokrat ji uspe preleteti dober meter ali dva, preden precej neelegantno pristane na tleh. Seveda imajo kokoši tudi lestev, toda Hedvika je že več tednov odločena, da bo vadila letenje. Z zavistjo opazuje lastovke, ki lahkotno drsijo po zraku.

Toda kmalu njeno pozornost pritegne nekaj drugega: trosijo hrano! Skupaj z drugimi kokošmi se hitro zapodi med zrna. Z ostrim kljunom pobira semena in drobne kamenčke, ki ji pozneje v želodcu pomagajo zmleti trde lupine. Še nekaj požirkov vode in prva lakota je potešena.

Za posladek bi se prilegel kakšen črv.

Hedvika se zato odpravi proti gozdnemu robu. Tam je mogoče najti najdebelejše hrošče in najokusnejše črve. S kremplji začne brskati po zemlji in iz nje s kljunom izvleče dolgega deževnika.

Mmm, slastno!

Toda nekaj jo začne tiščati v trebuhu. Zdaj mora pohiteti nazaj v kurnik – jajce bi rado na plano.

Ko prispe, se namesti v gnezdo, sveže nastlano s senom, in – plop! – prikaže se lepo belo jajce. Hedvika še nekaj časa zadovoljno posedi, nato pa sfrfota iz gnezda in začne na ves glas kokodakati:

»Poglejte vsi, znesla sem jajce!«

Za nagrado dobi nekaj jagod, ki jih ima najraje na svetu.

Medtem so druge kokoši že odšle naprej, zato jih mora Hedvika iskati po vsej kmetiji. Najde jih globoko v gozdu, prav tam, kjer mimo vodi velika cesta. Glasno kokodakajoč jih začne oštevati in jim dopovedovati, da je ta kraj veliko prenevaren.

Nazadnje ji jih le uspe prepričati, da se skupaj odpravijo nazaj proti kurniku.

Sonce medtem že visi nizko nad obzorjem. Po še zadnjem črvu se kokoši druga za drugo vračajo domov. Vse poznajo legendo o rdeče-beli kosmati pošasti, ki naj bi ponoči stikala naokrog.

Pa tudi sicer je v kurniku veliko prijetneje.

Hedvika z enim skokom in zamahom peruti skoči na prečko, druge pa ji sledijo. Le mlade jarčke morajo spati spodaj. Tako je bilo od nekdaj.

Zunaj lastovke nizko letajo skozi mesečino in lovijo žuželke.

Hedvika pa pomisli:

»Pravzaprav sem čisto zadovoljna, da sem kokoš.«

Napisal: Gerrit Mueller-Scheessel