Dve vojni, dva izgubljena doma in nov začetek v Kočevju

Ko Tetiana Miziuk pripoveduje svojo zgodbo, ne uporablja velikih besed. Ne govori o tragediji, čeprav bi lahko. Govori preprosto, skoraj zadržano, kot da opisuje nekaj, kar se je zgodilo nekomu drugemu. A njena zgodba je zgodba dveh vojn, dveh izgubljenih domov in enega novega začetka.

»Marca so minila štiri leta,« pove, ko jo vprašamo, koliko časa že živi v Sloveniji. V Kočevje je prišla z možem Oleksandrom, sinom in hčerko kmalu po začetku vojne. A to ni bil njihov prvi beg.

Prvič so morali oditi že leta 2014. Takrat je vojna zajela vzhod Ukrajine, njihova družina pa je bila prisiljena zapustiti dom in se preseliti na zahod države, v Lviv. Tam so začeli znova. Kupili novo stanovanje, vlagali vanj, verjeli, da bo to končno mirno življenje.

»Mislili smo, da bomo tam živeli do konca,« pove. A ko se je začela nova vojna, se je zgodba ponovila. »V novem stanovanju praktično nismo živeli niti en dan.«

Odločitev za odhod je prišla čez noč. Tanki so vozili mimo njihovega bloka. »Morali smo hitro reagirati. Sedli smo v avto in šli.«

S seboj niso vzeli skoraj ničesar. »V prtljažniku smo imeli samo dežnik. Nič. Oblečeni smo bili, kot smo bili.«

Takrat niso vedeli, da odhajajo za vedno. »Mislili smo, da se bomo vrnili čez en teden, dva. Upali smo, da se bo vse hitro končalo.«

Pot jih je vodila čez mejo, skozi Poljsko in Madžarsko. Na meji je Tetiana sedela v avtu in razmišljala, ali jih bodo sploh spustili naprej. »Mislila sem, da nas mogoče ne bodo. Da bom ostala tam.« Potem je uradnik pogledal dokumente in rekel: »Naprej.« Vsem se je odvalil velik kamen od srca.

Zakaj Slovenija?

V Slovenijo niso prišli naključno. Prišli so zaradi glasbe. Njihov sin je violinist, mož Oleksandr igra kontrabas. Povabili so ju v projekt Music for the Future, namenjen mladim glasbenikom iz Ukrajine.

»Na začetku so povabili sina, potem še mojega moža,« pripoveduje. »Pol leta so igrali po Sloveniji, Avstriji, Nemčiji.«

Glasba jim ni dala le možnosti nastopanja, temveč tudi možnost, da odidejo. »Glasba nas je rešila,« pove.

Ko se je projekt končal, se niso vrnili. V Ukrajini ni bilo več varno. V Sloveniji pa so našli nekaj, česar niso več pričakovali – priložnost za nov začetek.

V Kočevje so prišli s pomočjo ljudi, ki so poznali projekt in so pomagali urediti stanovanja za več družin. »Mislim, da nas je bilo sedem ali osem,« se spomni. »Zelo sem hvaležna.«

Kočevje opisuje kot mirno in spokojno mesto. Po letih negotovosti je prav to tisto, kar šteje.

Njeno življenje danes je drugačno. V Ukrajini je bila učiteljica ukrajinskega jezika in književnosti. Poučevala je starejše učence, pisala članke, sodelovala z različnimi naročniki. Ko se je začela vojna, je prekinila sodelovanje z ruskim podjetjem, za katerega je pisala.

Kočevje je postalo dom

Danes dela z otroki kot prostovoljka. Pomaga jim pri učenju, razlaga snov, povezuje jezike. »Nekatera pravila so podobna,« pove. »Lahko jim razložim matematiko, slovenščino.«

Pri tem ne skriva, da je bila odločitev za novo življenje dolga in težka. »Prvo leto sem si zelo želela nazaj. Tudi drugo leto,« pove. »Potem pa so se misli spremenile. Zame ta vojna traja že več kot deset let. Če gledam nazaj, ne morem živeti naprej.«

V Ukrajini ima še vedno družino. Mama, bratje in ostali sorodnik so razseljeni po različnih mestih, nekateri na območjih, kjer je vojna vsakdan.

Novice spremlja manj kot na začetku. »Na začetku sem brala vse. Zdaj ne več. To slabo vpliva name.« Včasih pokliče mamo, preveri, ali je vse v redu. To je dovolj.

»Moja mama že ve, katera raketa pomeni nevarnost in katera ne,« pove. »Včasih jih je dvajset, trideset na dan.«

Njihov sin danes študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tudi on ne razmišlja o vrnitvi. Mož Oleksander prek programa Ljudske univerze Kočevje sodeluje z našo agencijo za digitalni marketing U3P.

Kočevje tako ni več le začasna postaja. Postalo je prostor, kjer so si ustvarili življenje. Kjer imajo delo, šolo, vsakdan. »Organizirali smo si življenje tukaj,« pravi. Kočevje je postalo njihov dom. Ne zato, ker bi pozabili, od kod prihajajo. Ampak zato, ker so se naučili živeti naprej.