Dušan Volf prvič podrobno opisal trenutke, ki jih ne bo nikoli pozabil.

Pred trgovino Spar v Kočevju se je v nekaj sekundah odvila prava drama. Oškodovanec zdaj prvič javno opisuje, kako je doživel oborožen rop svojega vozila in zakaj ga najbolj boli nekaj povsem drugega.

Dogodek, ki je pred dnevi pretresel Kočevje in odmeval po vsej Sloveniji, dobiva novo razsežnost. Dušan Volf, kateremu je oboroženi storilec pred trgovino Spar odvzel kombi, je prvič podrobneje spregovoril o trenutkih, ki so mu za vedno ostali v spominu.

Kot pripoveduje, je šlo za povsem običajen dan. Po obisku fitnesa se je ustavil v trgovini po nekaj vsakdanjih nakupov. Ko je stopil do svojega kombija in odložil vrečke, ni niti slutil, da ga v naslednjih sekundah čaka ena najbolj pretresljivih izkušenj v življenju.

»Stvari sem odložil v kombi, se usedel in si pripel varnostni pas, v naslednjem trenutku pa je bil moški že v kombiju. Vstopil je skozi stranska vrata, se mi naglo približal. V rokah je imel pištolo, ki mi jo je prislonil na glavo, in mi ukazal, naj takoj izstopim,« se spominja.

Besede »Izađi, ubit ću te!« mu še danes ne dajo miru. Pravi, da jih še vedno sliši v podzavesti in se jih ne more znebiti.

Storilec je po njegovih besedah nosil čelado in sončna očala, zato njegovega obraza sploh ni videl. V tistem trenutku ni bilo časa za razmišljanje.

»Ko ti nekdo prisloni pištolo, ne razmišljaš več o vozilu. Razmišljaš samo o tem, da ostaneš živ.«

»Velika sreča je tudi v tem, da sem bil tisti dan pred trgovino sam. Praviloma sta z mano moj otrok in njegov bratranec. To dejstvo me navdaja z optimizmom, misel na to, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa mi ne da miru.«

Dušan priznava, da je v prvem trenutku pomislil, da bi iz kontaktne ključavnice izvlekel ključ in storilcu preprečil pobeg. To je celo poskusil storiti, vendar je bil ključ v položaju, iz katerega ga ni bilo mogoče neopazno izvleči. Če bi mu to uspelo, bi storilcu sicer lahko onemogočil pobeg, vendar je sam stal povsem ob vratih vozila in hitro bi se lahko zgodilo, da bi ga storilec ustrelil ter si tako zagotovil možnost pobega. To bi bil zelo realen scenarij, saj storilec ni imel druge možnosti, da bi hitro zapustil parkirišče pred trgovino, ki se je ravno zapirala.

»Danes mislim, da je bilo prav, da tega nisem naredil. Bojim se pomisliti, kako bi se lahko vse skupaj končalo.«

Ko je storilec odpeljal, je ostal na parkirišču in na pomoč klical mimoidoče.

Kot pravi sam: »Po moje je bilo moje vpitje ‘Pomagajte, pomagajte!’ slišati daleč naokoli.«

Samo eden izmed občanov se je hitro približal in takoj poklical policijo, za kar mu je iskreno hvaležen.

»Veliko ljudi je bilo tam. Beno Brezar pa je brez oklevanja priskočil na pomoč in poklical policijo. Celo s svojim vozilom je poskušal zapreti pot roparju, vendar mu ni uspelo. Takšnih stvari človek ne pozabi. Sam sem bil v velikem šoku in zmeda je bila prevelika. Beno me je spodbujal in mi nudil tisto, kar sem v tistem trenutku najbolj potreboval. Šel sem se mu tudi osebno zahvalit na dom, preko vašega medija pa se mu še enkrat iskreno zahvaljujem za vse, kar je tisti trenutek naredil zame.«

Čeprav v dogodku ni bil telesno poškodovan, pravi, da so posledice še vedno prisotne.

»Do danes še nisem mogel normalno spati. Za kakšno uro me premaga utrujenost, nato pa se hitro zbudim, saj me preplavita močna tesnoba in stiska. Neprestano razmišljaš o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo. Šele kasneje dojameš, kako blizu si bil tragediji.«

Njegov kombi so policisti našli že naslednji dan, vendar poškodovanega. Kolikšna bo končna škoda, še ni znano.

Ob vsem pa ga moti še nekaj drugega.

»Ko sem spremljal poročanje nekaterih medijev, sem videl veliko informacij, ki niso bile preverjene. V takšnih primerih bi si želel, da se najprej preverijo dejstva. Vse te napačne informacije so v meni povzročale dodatno zmedo, saj nisem vedel, kdo me je oropal in zakaj. Ura je bila okoli osmih zvečer in zmeda je bila res velika. Z vsemi objavami v medijih pa je bila ta zmeda samo še večja.«

Dogodek je v Kočevju povzročil veliko nelagodja, saj so bili številni občani prvič priča tako drznemu kaznivemu dejanju sredi dneva. Volf pa pravi, da danes na vse skupaj gleda predvsem z enim občutkom.

»Najpomembneje je, da sem živ. Vozilo se bo že nekako popravilo. Življenja pa ne moreš.«

Policija okoliščine dogodka še naprej preiskuje.