DRUGAČEN SVET: Čas pred Genovo in čas po Genovi

Leta 2001 sem redno, morda tudi obsedeno, nosil modro majico z narobe obrnjenim zemljevidom sveta in napisom »Otro mundo es posible«. V drugačen svet, ki naj bo brez izkoriščanja, neenakosti in revščine, ki jih poglabljala globalizacija, sem takrat res verjel in ga skupaj z mnogimi tudi zahteval. Moč in upanje v spremembe smo črpali iz globalnega gibanja, ki je dobilo močan zagon po protestih ob zasedanju Svetovne trgovinske organizacije leta 1999 v Seattlu in je leta 2001 jasno spregovorilo na Svetovnem socialnem forumu v Porto Alegreju. Ob branju Naomi Klein smo verjeli, da je kritika postkolonialnega in izčrpavajočega kapitalizma nujna, če želimo sploh preživeti. Prepričan sem bil - in še vedno sem -, da lahko mednarodno nenasilno gibanje odpre prostor za drugačen svet.

Nato se je zgodila Genova pod geslom »Vi G8, mi pa šest milijard«. Protivrh je želel biti praznik in vrhunec zahtev, a postal je trenutek uvida, da sta lahko politično nestrinjanje in protest kaznovana z mučenjem in smrtjo. Zato obstaja čas pred Genovo in čas po njej. Vmes je rez, poln jeze, travme, tišine in bolečine, ki ni bila nikoli primerno naslovljena.

S Carlom Giulianijem ni umrl samo 23-letnik, ki se je v napačnem času znašel v napačnem kraju. Za del generacije je umrlo tudi prepričanje, da lahko v demokratičnem sistemu množični shod na ulicah, povezovanje različnih in zahteva po pravičnem svetu sproži spremembo. Fotografija trupla ubitega moškega je resda šokirala svet, vendar ni odprla prihodnosti, o kateri je govorilo globalno gibanje. Uvedla je čas strahu in nezaupanja v državne institucije ob spoznanju, da se lahko varovanje reda spremeni v represijo državljanov.

Petindvajset let po Genovi je vprašanje, ali država protest še razume kot demokratično pravico ali pa ga v krizi obravnava kot sovražno dejanje, še aktualno. Italija nedvomno nadaljuje po drugi poti, včasih prikrito, drugič odkrito, denimo z vedno bolj represivnimi ukrepi varnostne zakonodaje.

Genove ne gre odpraviti s trditvijo, da so v kaosu grešile vse strani. Black bloc je resda uničeval in napadal, toda država ni še ena skupina na ulici, saj ima monopol nad silo in dolžnost razlikovati med nasilneži in mirnimi protestniki.

Ne vem, ali sem majico nehal nositi že poleti 2001 ali pozneje. Zagotovo je nisem zavrgel, ker je shranjena v škatli z najlepšimi spominki in čaka na trenutek, da jo znova oblečem. Kajti drugačen svet danes ni več le želja, temveč nujnost.