Drago Kos se je znašel v središču velikega korupcijskega škandala v Ukrajini

V zadnjih tednih o tem intenzivno poročajo številni ukrajinski, moldavski in romunski mediji. Nekdanji tožilec Specializiranega protikorupcijskega tožilstva (SAPO) Stanislav Bronevickij ga neposredno obtožuje, da je kot član mednarodne izbirne komisije sodeloval pri zakulisnih dogovorih za imenovanje trenutnega direktorja ukrajinskega Nacionalnega protikorupcijskega biroja (NABU) Semena Krivonosa – v zameno za lobiranje poslovnih interesov evropskega podjetja, ki v Ukrajini proizvaja oklepno folijo.

Medtem ko njegova sestra, evropska komisarka za širitev Marta Kos, od Ukrajine zahteva “neodvisnost protikorupcijskih institucij”, pravno državo in reforme kot pogoj za napredovanje proti članstvu v EU, naj bi Drago Kos sam demonstriral povsem drugačno razumevanje “integritete”. O tem smo že poročali tukaj a je škandal dobil mednarodno razsežnost.

Drago Kos, ki velja za dolgoletnega mednarodnega “strokovnjaka” za boj proti korupciji (med drugim predsednik delovne skupine OECD za boj proti podkupovanju in član GRECO), je bil leta 2023 član neodvisne komisije, ki je izbirala novega direktorja NABU. V komisiji so bili poleg njega še Američanka Karen Greenaway in Litovec Povilas Malakauskas.

Po trditvah Bronevickija naj bi Kos aktivno lobiral za Krivonosa med tremi finalisti (Krivonos, Gupiak in Osipciuk). V zameno naj bi prek namestnice direktorja NABU Poline Lisenko posredoval pri poslovnih interesih evropskega podjetja. Nekdanji tožilec je citiral domnevno frazo iz zakulisnih pogovorov: “Vi nam date posel in dobiček, mi vam damo kandidata, ki ga vsi sprejmemo.”

Obtožbe so marca 2026 močno odmevale v ukrajinskih medijih (UNN, UA.news in drugih), moldavskem Omniapres.md ter romunskem Telegraph.md, kjer so zgodbo naslovili z naslovi tipa “Brat komisarke Marte Kos obtožen lobiranja za šefa NABU”. Drago Kos na te obtožbe doslej ni dal jasnega javnega odgovora.

Marta Kos in njen brat Drago Kos (Foto: Primož Korošec/STA)

Česa vse očitajo direktorju NABU Semenu Krivonosu?
Škandal pa se ne konča pri Dragu Kosu. Glavni tarči obtožb je prav Krivonos, ki ga nekdanji tožilec Bronevickij poziva k takojšnjemu odstopu. Med glavnimi očitki so:

• Fiktivno očetovstvo iz leta 2009: Krivonos naj bi lažno priznal očetovstvo otroka, da bi izkoristil amnestijo in se izognil kazni za podkupovanje volivcev. Kasneje naj bi DNK-test očetovstvo ovrgel. Med kandidaturo za direktorja NABU leta 2023 tega naj ne bi razkril komisiji.
• Dvakratni neuspeh na poligrafu: Leta 2016 naj bi med tekmovanjem za vodjo teritorialne enote NABU dvakrat manipuliral s poligrafom in bil zaradi tega izločen.
• Zemljiška afera iz leta 2014: Med delom v sodstvu naj bi prek slamnatih oseb izsiljeval okoli 120 tisoč ameriških dolarjev za dodelitev zemljišča v okolici Kijeva. Zadevo naj bi dokumentirala tudi SBU.
• Prikrivanje madežev: V prijavi za direktorja NABU naj bi navajal, da nima madežev na ugledu, čeprav so bile te stvari takrat že znane.

Krivonos sam na te konkretne obtožbe do zdaj ni dal jasnega javnega odgovora, čeprav je v intervjujih za tuje medije poudarjal, da NABU nadaljuje z obravnavo velikih korupcijskih primerov (npr. v Energoatomu) kljub pritiskom.

Dvojna merila Bruslja?
NABU in SAPO naj bi bila “neodvisna” stebra boja proti korupciji, ki ju EU močno podpira in jih pogosto uporablja kot merilo za napredek Ukrajine na evropski poti. Hkrati pa ju obtožujejo notranjih iger, zakulisnih vplivov in pomanjkanja resnične kontrole – tokrat celo z vpletenostjo mednarodnih “strokovnjakov”. Medtem ko Bruselj prek Marte Kos pritiska na Kijev za “integriteto institucij”, njen brat domnevno sodeluje pri dogovorih, ki močno dišijo po klasični korupciji in konfliktu interesov.

Foto: epa

Škandal še vedno odmeva predvsem v regionalnih medijih in za zdaj temelji na trditvah nekdanjega tožilca brez javno predstavljenih neizpodbitnih dokazov (npr. zvočnih posnetkov). Kljub temu je vpletenost slovenskega državljana in njegova neposredna sorodstvena vez z evropsko komisarko povzročila dodatno pozornost in neprijetna vprašanja o standardih, ki jih EU zahteva od drugih, sama pa jih očitno ne spoštuje vedno enako strogo. Zadeva bo verjetno imela nadaljevanje – pričakovati je morebitne nove informacije, odzive ali celo uradne preiskave.

V Sloveniji pa za zdaj o tem skoraj nič ne slišimo. Kot da bi nekateri raje molčali, ko gre za “svoje”.

A.H.