
Anjuša Belehar: Downtown Down. Litera, 2026.
Literarni potopis po geografiji, ki ne obstaja, po mestih, ki se nočejo več identificirati, in po jeziku, ki je odpovedal delovno razmerje, vendar še vedno prihaja v službo.
PROLOG, KI SE JE ZMOTIL IN PRIŠEL NA KONEC
»Kje smo?« vpraša Praga.
»V romanu,« odgovori Atena.
»Katerem?«
»Ne vem. Tistem, ki ga berejo.«
»Kdo ga bere?«
»Bralec.«
»Kje je bralec?«
»V romanu.«
»Potem smo vsi v romanu?«
»Očitno.«
»To je pa precej neprijetno.«
»Zakaj?«
»Ker nisem podpisala nobene pogodbe.«
»Pogodba je v jeziku.«
»Jezik?«
Jezik se oglasi izpod mize: »Mene ne mešajte v to. Jaz sem samo posrednik med nesporazumom in njegovo interpretacijo.«
Anjuša Belehar prižge luč. Luč se ne prižge. Luč je že zdavnaj prešla v literarno obdobje, v katerem se ji ni več treba odzivati na ukaze. V sobi je tema, vendar ne običajna tema. To je tema, ki je opravila doktorat iz ontologije, ima tri neobjavljene zbirke pesmi in se trenutno ukvarja z vprašanjem, ali je mogoče biti temen tudi v sončnem vremenu.
Dobrodošli v Downtown Down.
Natančneje: dobrodošli nekje, kjer dobrodošlica ni več zagotovljena, kjer vhodna vrata vodijo na zadnjo stran začetka in kjer je mesto stanje zavesti, ki ga je treba občasno prezračiti.
Anjuša Belehar ne odpira vrat v roman. Ona vrata odstrani. Potem odstrani še steno, na kateri so bila vrata, in na koncu ugotovi, da je bila hiša ves čas samo ena dolga beseda, ki se je pretvarjala, da ima streho. Downtown Down je literatura, ki se ne obremenjuje s tem, ali je pot ravna, kriva, prevozna ali sploh narisana. V njej je mogoče zaviti levo v preteklost, desno v samostalnik in naravnost v nekaj, kar nima imena, ker je ime izgubilo osebno izkaznico.
Praga je tu. Evropa je tu. Svet tudi. Anjuša je tu. Jezik je nekje drugje, vendar se občasno oglasi po telefonu.
»Praga,« vpraša Atena, »veš, kaj pomeni downtown?«
»Tom Waits.«
»In down?«
»Beatli.«
»Torej smo v beatlovskem Waitsu?«
»Ne. Smo v belem albumu.«
»Stran A ali C?«
»Well …«
»Smo v singlu iz 1965. McCartney kriči.«
»Zakaj?«
»Ker je takrat še imel glas.«
»Pa Waits?«
»On je poosebljeni glas.«
Jezik zakašlja. Kašelj je v cirilici.
I. MESTO, KI JE POZABILO, DA JE MESTO
Praga ima težavo z identiteto. Ne ve več, ali je mesto, metafora, turistični spominek ali nekoliko preveč samozavestna zgodovinska opomba. Njeni mostovi so se začeli pogovarjati med sabo. Eden trdi, da je preteklost, drugi, da je prihodnost, tretji pa je prepričan, da je samo konstrukcijska napaka.
»Jaz sem Karlov most,« pravi most.
»Ne,« odgovori drugi most. »Ti si samo most, ki se pretvarja, da je Karlov.«
»In kdo si potlej ti?«
»Jaz sem tisti, ki ga nihče ne fotografira.«
»Torej ne obstajaš.«
»To je zelo diskriminatorno do infrastrukture.«
Praga zavzdihne. Njen vzdih je dolg 623 let in pol, če ne štejemo obdobja, ko je bila še v pripravi. Vdihne zgodovino, izdihne razglednico.
Atene se smejijo. Atene imajo namreč nekoliko drugačen problem: vse vedo, vendar ničesar ne znajo več dokazati. Njihova filozofija je preživela toliko interpretacij, da se je zdaj odločila za molk. Sokrat se je menda odselil v klet, Platon oddaja sobo, Aristotel pa vodi tečaj praktične nevednosti.
»Praga, ali veš, kdo je bil Sokrat?« vpraša Atena.
»Seveda.«
»Kdo?«
»Nekdo, ki ni vedel.«
»Odlično. Kaj pa ti veš?«
»Da je do New Yorka kar daleč.«
»Potem si filozofinja.«
»Ne, jaz sem mesto.«
»To je še huje.«
»Zakaj?«
»Ker mesta vedno mislijo, da so središče sveta.«
»Saj smo.«
»Središče česa?«
»To se še dogovarjamo.«
In tako se začne geografska kriza. Mesta se ne strinjajo več s svojimi koordinatami. Zemljepisna širina se je zaljubila v zemljepisno dolžino, sever je zapustil jug, vzhod pa je vložil zahtevek za ločitev od zahoda. Zemljevid je postal osebna drama, kompas pa psihoterapevt, ki ne sprejema novih pacientov.
Belehar se giblje prav v tem prostoru med prepoznavnim in neprepoznavnim, med mestom in njegovo jezikovno senco, med resničnostjo in njenim precej manj uspešnim dvojnikom. Toda pomembno je, da te igre ne obravnava kot dekoracije. Absurd je način, kako se svet sploh še lahko pokaže. Če je realnost postala dovolj absurdna, je morda edina poštena literatura tista, ki neha igrati normalnost.
II. JEZIK JE PODAL ODPOVED, VENDAR NE ZNA IZPOLNITI OBRAZCA
»Odhajam,« reče jezik.
»Kam?« vpraša Anjuša.
»Iz stavka.«
»Ne moreš.«
»Zakaj ne?«
»Ker si njegov del.«
»To je izkoriščanje.«
»To je slovnica.«
»Slovnica je kapitalistična.«
»Slovnica je samo sistem pravil.«
»To pravijo tudi kapitalisti.«
Anjuša odpre slovar. Slovar je prazen. Na prvi strani piše: V začetku je bila beseda. Na drugi: Beseda je bila napačna. Na tretji: Beseda se je pritožila. Na četrti: Pritožba ni bila sprejeta, ker je bila napisana v napačnem jeziku.
»Kaj naj zdaj?« vpraša Anjuša.
»Nič,« odgovori jezik.
»Kako nič?«
»Zelo konkretno nič.«
»Naj pišem?«
»Piši.«
»S čim?«
»Z menoj.«
»Saj si odpovedal.«
»Nisem pa umrl.«
In tako se jezik vrne, vendar v drugačni obliki. Ne več kot orodje, s katerim se svet pojasnjuje, ampak kot svet, ki se pojasnjuje samemu sebi in pri tem dela precejšnje napake. Beseda ni več varno zatočišče pomena. Je majhna eksplozivna naprava, ki jo lahko kadarkoli sproži napačna asociacija. Stavek ni več linearna konstrukcija, ampak prometno križišče brez semaforjev, kjer se srečujejo preteklik, prihodnjik, pogojnik in nekdo, ki je prišel samo vprašat, ali imajo brezglutensko slovnico.
»Kaj pomeni absurd?« vpraša Praga.
»To, da je vse smiselno,« odgovori jezik.
»Ampak ničesar ne razumem.«
»To je smisel.«
»Kaj pa avantgarda?«
»To je absurd, ki je šel na akademijo.«
»In literatura?«
»Literatura je prostor, kjer se lahko vse to zgodi, ne da bi bilo treba poklicati policijo.«
Belehar jezikovnih samoumevnosti ne gladi. Ne lika jih, ne parfumira in ne pošilja na tečaj lepega vedenja. Z njimi počne nekaj precej bolj zanimivega: dovoli jim, da se razpustijo. Da se besede osvobodijo svojih običajnih služb, da pomen za trenutek izgubi nadzor nad lastnim telesom, da se stavek neha pretvarjati, da ve, kam gre. To je ena najbolj privlačnih razsežnosti knjige Downtown Down: občutek, da je jezik živ, ker se neprestano izmika. Da ni več samo posoda, v katero nalijemo zgodbo, ampak je zgodba sama. Jezik je včasih protagonist, včasih antagonist, včasih stranski lik, ki ukrade celotno predstavo, včasih pa samo natakar, ki prinese napačno naročilo in trdi, da je to naročilo naročilo njega samega.
»Oprostite,« reče bralec.
»Prosim?« odgovori jezik.
»Naročil sem pomen.«
»Tega nimamo.«
»Kaj pa imate?«
»Pomen, ki se je odjavil, smisel, ki je na dopustu, in eno porcijo nesporazuma.«
»Dajte mi nesporazum.«
»Zelo dobra izbira.«
III. PRAGA IN ATENE VSTOPITA V BAR, V KATEREM JE BARMAN SAMEMU SEBI STRANSKI LIK
Bar se imenuje The Last First Beginning. Nahaja se med dvema stavkoma, ki se nikoli nista srečala, ker sta bila napisana v različnih časih. Na vratih je napis: VSTOP PREPOVEDAN VSEM, KI VEDO, KAJ IŠČEJO.
Praga naroči pivo.
Atene naročijo zgodovino.
Anjuša naroči tišino.
Jezik naroči tri samoglasnike, dva soglasnika in en nedoločni člen.
»Kakšno vam natočim?« vpraša barman.
»Presenetite me,« reče Praga.
»Gazirano ali negazirano?«
»Negazirano.«
»Z ledom?«
»S preteklostjo.«
»Žal mi je, preteklosti nam je zmanjkalo.«
»Potem pa prihodnost.«
»Tudi te nimamo.«
»Kaj pa imate?«
»Sedanjost.«
»Ne, hvala,« reče Praga. »To je preveč intenzivno.«
Atene medtem razlagajo, da je človek človeku volk, volk pa je že zdavnaj ustanovil društvo za zaščito človeka pred človekom. Barman prikima. V tem baru so vsi že slišali vse. Nekdo je pred leti naročil smisel življenja, dobil račun in se nikoli več ni vrnil.
»Anjuša,« vpraša Atena, »zakaj pišeš?«
»Ker ne vem.«
»To je slab razlog.«
»Je pa dober začetek.«
»Za kaj?«
»Za nekaj, česar še ni.«
»In kaj bo, ko bo?«
»Potem bo že nekaj drugega.«
»To ni odgovor.«
»Seveda je. Samo ne tvoj.«
Praga dvigne kozarec.
»Na nesporazume!«
»Na napačne interpretacije!« doda Atena.
»Na jezik!« vzklikne barman.
Jezik se užali. »Jaz sem že zdavnaj mrtev.«
»Potem pa na spomin!«
»Spomin je zaseden,« odgovori barman. »Ima sestanek s pozabo.«
IV. DOWNTOWN DOWN: URBANISTIČNI NAČRT ZA NOTRANJOST GLAVE
Kaj je pravzaprav downtown? Središče? Spodnji del telesa, misli, glave? Mestna četrt? Psihološka kategorija? Morda prostor, kjer se vse, kar je bilo nekoč zgoraj, končno znajde spodaj. Morda je downtown zgolj kraj, kjer se človek sreča s samim seboj in ugotovi, da je tudi sam napačno parkiran. Petula Clark seveda razmišlja bolj enoznačno. Sinatra po njej povzema. Seinfeld in Constanza tudi, le da v drugem kontekstu.
In kaj je down? Depresija? Smer? Stanje? Glagol? Pridevnik? Prislov? Vse našteto in še malo manj.
»Sem down,« reče Praga.
»Jaz sem downtown,« odgovori Atena.
»Kaj pa jaz?« vpraša Anjuša.
»Ti si down town,« reče jezik.
»Kaj to pomeni?«
»Da si mesto, ki je padlo.«
»Kam?«
»Vase.«
»Ali sem potem sama svoja sebi lastna geografija?«
»Ne,« pravi jezik. »Ti si samo napačna karta.«
Downtown Down je moč razumeti tudi kot nekakšen literarni urbanizem brez urbanista. Kot načrt mesta, ki se nenehno spreminja, ker ulice nočejo več biti ulice, trgi pa so se odločili za samostojno življenje. V njem se ne sprehajamo od točke A do točke B. Točke se medtem premaknejo, A postane B, B postane vprašaj, vprašaj pa se preseli v središče mesta in začne pobirati najemnino.
Mesta se spreminjajo v razpoloženja. Razpoloženja postanejo arhitektura. Arhitektura se odloči, da ne bo več nosila streh. Strehe se preselijo v glagole. Glagoli začnejo padati. In nekje spodaj, v kleti tega velikega jezikovnega nebotičnika, sedi bralec in išče dvigalo.
»Katero nadstropje?« vpraša dvigalo.
»Zadnje.«
»Zadnjega nimamo.«
»Potem pa prvo.«
»Prvo je bilo ukinjeno.«
»Kaj pa pritličje?«
»Pritličje je zdaj metafora.«
»In kje sem jaz?«
»Vmes.«
»Kje?«
»Med tistim, kar ste prebrali, in tistim, česar še niste razumeli.«
Dvigalo se ustavi. Odprejo se vrata. Za njimi je nova stran.
V. ANJUŠA, KI JE SREČALA SVOJ STAVEK IN GA NI PREPOZNALA
»Oprostite, ali ste vi moj stavek?« vpraša Anjuša.
»Odvisno,« odgovori stavek.
»Od česa?«
»Od tega, kdo sprašuje.«
»Jaz sem avtorica.«
»To je precej sumljivo.«
»Zakaj?«
»Ker se avtorji vedno pretvarjajo, da imajo nadzor.«
»Saj ga imam.«
»Potem mi povejte, kam grem.«
Anjuša pokaže na desno.
Stavek zavije levo.
»Kam pa greste?«
»Tja, kamor me niste poslali.«
»Ampak jaz sem vas napisala.«
»To še ne pomeni, da me poznate.«
»Kako se potem končate?«
»Ne končam se.«
»Zakaj?«
»Ker ste me prekinili.«
Anjuša se obrne k Ateni. »Je to normalno?«
»Nič ni normalno,« odgovori Atena. »Normalnost je izum ljudi, ki se bojijo, da bi se jim zgodilo kaj zanimivega.«
Praga doda: »Meni se je nekoč zgodilo nekaj zanimivega.«
»Kaj?«
»Izgubila sem ulico.«
»In?«
»Našla sem drugo.«
»To ni zanimivo.«
»Bila je moja.«
»In?«
»Ni me prepoznala.«
»To je pa že zanimivo.«
»Ne,« reče Praga. »To je urbanistična tragedija.«
Pri Belehar je mogoče slutiti, da literatura ni nujno prostor, kjer je treba stvari razložiti. Lahko je prostor, kjer jih je treba pustiti pri miru, da se začnejo razlagati same. Ali pa se ne začnejo. Tudi to je legitimna možnost. Roman se ne opravičuje za svojo neukrotljivost. Ne prosi za razumevanje, ne postavlja varovalnih ograj, ne ponuja navodil za uporabo. Bralca povabi v igro, vendar mu ne pove, kakšna so pravila, kdo je sodnik in ali je igra sploh še v teku.
Posebnost se tako kaže tudi v občutku, da literatura ni več zgolj pripovedovanje o svetu, ampak njegovo vnovično izumljanje. Svet je mogoče razstaviti na njegove najmanjše jezikovne sestavine, jih premešati, zamenjati, obrniti na glavo in potem ugotoviti, da je bil že v izhodišču obrnjen na glavo. Včasih je treba samo zamenjati napis na vratih.
VI. FILOZOFIJA ZA TISTE, KI SO POZABILI, KAJ SO VPRAŠALI

2 days ago
27








English (US)