Dirka se lahko začne, ko v dirkalnike naložimo posodobitev programske opreme

Natanko to se je zgodilo na Veliki nagradi Bahrajna, ki jo je v Sepangu dejansko gostila Malezija, kar je najnovejši ter najbolj zgovoren pokazatelj, da so letos uvedeni pogonski sklopi v Formuli 1 zasnovani in predvsem krmiljeni narobe.

Če naše upravljavce cest pregovorno preseneti sneg, je Formulo 1 in Mednarodno avtomobilistično zvezo (FIA) tokrat dež. Po preložitvi začetka dirke zaradi tropske plohe so se dirkači vendarle podali na še vedno mokro stezo za varnostnim avtomobilom. Sredi kroga pa so se začeli dogajati nenavadni prizori, saj so nekateri bolidi dobesedno obstali, pri čemer so dirkači, med njimi tista na prvih štartnih mestih (Max Verstappen in Lewis Hamilton), po radijski zvezi v bokse nemočno sporočali, da pritiskajo plin do konca, in naj jim pomagajo znova oživiti motor.

Izkazalo se je, da je ob izredno počasni vožnji in zmanjšani pomoči elektromotorja zaradi »dežnega načina« hibridni del šel v preventivni izklop, pri termičnem delu pa so se obrati turbine tudi tako znižali, da ta ni več ustrezno poganjala motorja, pri čemer ni bilo pomoči elektromotorja, ki bi ji dal pospešek, in se je vse skupaj preprosto ustavilo. FIA je pred dirko od moštev zahtevala, da so v dirkalnike oz. krmilne enote njihovih pogonskih sklopov naložili nov »firmware« (vdelano programsko opremo) s parametri za dež, ki pa so vsebovali hrošča, in ta je povzročil ustavitev električnega dela. Po približno pol ure je bil na dirkalnikih nov popravek, vmes pa se je tudi steza že toliko posušila, da ni bilo več neobičajno počasne vožnje in je potem dirkanje steklo kolikor toliko normalno.

Kdo v resnici vozi?

Problem letošnjih motorjev oz. pogonskih sklopov v Formuli 1 je dvojen. Najprej v tem, da se pretirano zanašajo na električno moč, saj je razmerje zgolj 53 : 47 odstotkov v korist motorja z notranjim zgorevanjem. Šestvaljni 1,6-litrstki prisilno polnjeni motor je tako preprosto preslaboten, če mu ne asistira elektromotor. Slednji pa nima vedno dovolj baterijske zaloge za seboj in tako se dirkalniki že na sredini daljših ravnin zdijo podhranjeni. Poleg tega pred ovinki še dodatno znižujejo hitrost na račun polnjenja baterije z motorjem (ne zgolj z zaviranjem in posledično rekuperacijo). Naslednje leto sledi prilagoditev na razmerje 60:40 z večjim pretokom goriva, kar pa bo še vedno premalo in kar bo tudi povečalo porabo ter povzročilo za nekaj krogov krajše dirke, da moštvom ne bo treba na novo konstruirati šasij z večjimi rezervoarji. V idealnem svetu bi bilo razmerje najmanj 70:30, še bolje 75:25, torej bi elektromotor dodal zgolj četrtino moči, morda bi celo lahko njegovo polno dovajanje omejili zgolj na pospešek za prehitevanje (ko je dirkač manj kot sekundo za tekmecem), sicer pa bi le malenkostno pomagal pri izhodu iz ovinkov in na ravninah.

Druga težava, morda še večja, in povezana s prvo, pa je vnaprej definirano, algoritemsko obnašanje pogonskih sklopov. Moštva namreč glede na profil steze in prej omenjeno vdelano programsko opremo, ki jo razpošlje FIA (glede na to, koliko rekuperacije energije je dovoljene na posameznem prizorišču), določijo, kje se dogaja polnjenje baterije in kje dovajanje električne moči, in v kakšnem obsegu. Dirkači sicer vozijo in pritiskajo na pedala, a nimajo popolnega nadzora nad tem, kar počne »pamet« pogonskega sklopa. Podobno kot minulo nedeljo v Sepangu se je že prej med sezono kdaj nekoliko zmedla, in je kateri od dirkalnikov (ker je programska oprema izgubila njegovo natančno pozicijo na stezi) samodejno pospeševal, namesto da bi zaviral, kot mu je s pritiskanjem stopalke ukazoval voznik.

Ne mislim, da bi morala F1 nazaj na motorje brez hibridnega dela (ali bognedaj celo na atmosferske motorje), vsekakor pa je nujno zmanjšanje te samodejnosti. Kdaj rekuperirajo in kdaj sproščajo električno moč bi moralo biti pretežno na dirkačih, ne na vnaprej določeni programski opremi, ki nato celo deluje neodvisno od tega, kar počne človek v kokpitu. S prilagoditvijo na prej omenjeno bolj »zdravo« razmerje, pri katerem ne bi bilo težav z zadostnim polnjenjem baterije in pomanjkanjem energije v njej, bi se zadevo mogoče dalo uravnavati brez sofisticiranih algoritmov, ki zdaj celo lahko odločajo o tem, katera ekipa je na kateri stezi v veliki prednosti (denimo Mercedes v Bakuju, ko so začetek kroga kvalifikacijskega namerno žrtvovali za polnjenje baterije, iz katere so večjo zalogo od konkurence sprostili na zadnji, neskončno dolgi ravnini). Lepo bi bilo videti, da o tem, kdo je spredaj, znova odločajo spretnosti, pogum in reakcije dirkačev, ne v pretežni meri umetne inteligence.

Naslovna fotografija: Ferrari

The post Dirka se lahko začne, ko v dirkalnike naložimo posodobitev programske opreme appeared first on Tehnozvezdje.