Cvergl: stara beseda, ki še danes zveni živo

Nekatere besede ne izginejo zato, ker bi bile nepomembne, ampak zato, ker se umaknejo iz vsakdanje rabe in ostanejo v spominu krajev, družin in narečnih govorov. Ena takih je tudi cvergl. Zveni kratko, nekoliko nagajivo in zelo slikovito. Prav zato ni presenetljivo, da si jo človek hitro zapomni, četudi je ne sliši pogosto. V njej je nekaj starega, skoraj pravljičnega, obenem pa tudi nekaj domačega, kar jo loči od bolj nevtralnih knjižnih izrazov.

Beseda ima poseben čar tudi zato, ker ni povsem enoplastna. V starejših slovarskih virih se pojavlja v pomenu pritlikavec, škrat, zapisana pa je tudi v različicah cvergel in cvergl. Na portalu Fran pravijo, da gre za staro besedo, povezano z nemškim izvorom, natančneje z bavarsko obliko besede za škrata ali pritlikavca.

Beseda, ki jo hitro začutimo, še preden jo razložimo

Cvergl je izraz, ki v slovenščini ne deluje hladno ali učeno. Deluje slikovito. Že po zvenu daje občutek, da označuje nekaj majhnega, posebnega ali nekoliko nagajivega. Prav zato so takšne besede v govorjenem jeziku pogosto žive dlje, kot bi sklepali po njihovi navzočnosti v sodobnih knjižnih besedilih.

V starejših slovarskih zapisih je pomen precej jasen. Cvergl oziroma cvergel pomeni škrata ali pritlikavca, kar kaže, da je beseda nekoč spadala v širši sloj ljudskega in pripovednega besedja.

Stari slovarji včasih ohranijo več, kot slutimo

Prav pri takih izrazih postane hitro jasno, kako pomembni so zgodovinski slovarji. Beseda cvergel je v Franu potrjena v virih iz 16. in začetka 17. stoletja, kar pomeni, da ima v slovenskem prostoru dolgo sled. To ni modna domislica niti nov izposojen izraz, ampak star jezikovni kos, ki je preživel stoletja.

V ozadju je tudi stik z nemščino

Etimološki podatek na Franu navaja, da je izraz povezan z nemščino, natančneje z bavarsko obliko. To lepo pokaže, kako so narečni in ljudski izrazi na Slovenskem pogosto nastajali na stičišču domačega govora in sosednjih jezikovnih vplivov.

Cvergl

Pomen ni povsod čisto enak

Posebno zanimivo je, da sorodna oblika cvergelj v nekaterih narečnih slovarjih ne pomeni več škrata, ampak tudi kokoš ali petelina. Takšne lokalne pomenske premike lahko najdemo v bovškem in kostelskem slovarskem gradivu na Franu. To pomeni, da se je beseda po pokrajinah razvijala različno, kar je za narečno slovenščino zelo značilno.

Tak premik je jezikovno zelo zanimiv. Beseda ostane podobna, pomen pa se preseli v drugo smer. Prav zato so narečne besede tako dragocene. Ne povedo nam le, kaj nekaj pomeni, ampak tudi, kako je neka skupnost svet okoli sebe poimenovala na svoj način.

Narečne besede nosijo spomin kraja

Marsikatera beseda bi v strogo knjižnem jeziku zvenela nenavadno, v domačem govoru pa je povsem naravna. Cvergl spada prav v to skupino. V njej je nekaj igrivega, nekaj starega in nekaj zelo slovenskega, četudi ima tuji jezikovni koren.

Cvergl ni le beseda, ampak tudi občutek jezika

Tak izraz danes pritegne prav zato, ker ni gladek in nevtralen. Ima rob, značaj in zven, ki ostane v ušesu. Ljudje se na takšne besede odzovejo hitro, saj v njih zaslišijo govor starih staršev, krajevni humor ali pripovedni svet, ki ga sodobni jezik pogosto izgublja.

Cvergl zato ni zanimiv le kot jezikovna posebnost. Zanimiv je tudi kot opomnik, da slovenščina ni sestavljena samo iz pravilnih knjižnih oblik, ampak tudi iz drobnih, živih in slikovitih besed, ki potujejo skozi čas. Nekatere ostanejo v slovarju, druge v spominu. Najlepše pa je, kadar preživijo v obeh.

Objava Cvergl: stara beseda, ki še danes zveni živo se je pojavila na Vse za moj dan.