Ciril Horjak: Vzgoja v kulturo

Kaj je bilo prej? Človek ali kultura? Odgovor se zdi jasen: Najprej je bil človek. Človek ustvarja, komunicira, programira, gradi in razvija. Človek ustvarja kulturo.

Toda filozofi, antropologi pa tudi biologi vam bodo povedali, da temu ni tako. Kultura naredi človeka. Kultura vstane naključno, na videz kot čudež, skoraj kot napaka: S prvimi nerodnimi risbami, grlenimi pesmimi, drobnimi znaki, vklesanimi v kamen, in z njo vstane človek.

Ruski slikar Kazimir Malevič je ta trenutek stvaritve poetično predstavil s prizorom našega daljnega prednika, divjaka, ki si je napravil sulico. Preden je šel v lov, je z njo v pesek zarisal podobo. Britanski pisatelj Therry Pratchett pravi temu dogodku mesto, kjer vstala opica sreča padlega angela. Misel nadaljuje francoski režiser Jean-Luc Godard: “Kultura je pravilo, umetnost je izjema.” In nekje na poti od kulture do umetnosti bitje postane človek. Kultura naredi človeka in ne obratno.

Pot je dolga – ars longa, vita brevis – in jo je lažje prehoditi skupaj. Zato je tu Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Šola domuje v starem samostanu, v Križankah. Zaprašeni zapisi prvič omenjajo samostan že v trinajstem stoletju. Prvi zapis o organiziranem pouku v prostorih samostana pa je iz leta 1460. Menihi so tu mladino učili svete stvari: O bogu, nebesih in angelih, vadili so kako prav govoriti, učili so matematiko.

Poučevanje v Križankah ima tradicijo skoraj šestih stoletij.

Program srednje Šole za oblikovanje in fotografijo je star prav toliko. Ne, nisem napačno štel. Vem, da šola uradno domuje v stavbi od leta 1956, ko jo je tja pretehtano umestil arhitekt Plečnik. Naslednje leto šola praznuje častitljivih osemdeset let. Program, to so vsebine, ki so zapisane v kurikulumu in so spretno razporejene v tedenski urnik, pa je mnogo, mnogo starejši.

V renesančnih bodegah Firenc so se vajenci in pomočniki pri mojstrih učili prav take reči, kot se jih naše učenke in učenci učijo danes: risanje perspektive, pisanje lepih črk, risanje človeške figure, slikanje in oblikovanje.

Tu, med temi močnimi zidovi, se učimo starih skrivnosti, tu rasteta pamet in ustvarjalnost, včasih z roko v roki, včasih sprti. Tu se razprostrejo vrtovi novega, še ne izrečenega. Tu je prostor sprejemanja drugih in sebe. Je prostor rasti. Tu negujemo obrti lesa, kovine, papirja, tkanine, barvnih pigmentov in črnega tuša. Kako pomembna je stavba za vse, ki smo to šolo obiskovali? Silno moč samostana je najbolje opisal Tomato Košir. Zelo mlad je izgubil oba starša. Mogočne stene trdnjave, v katero so vstopali skozi kovana železna vrata so ga, tako Tomato, fizično ščitila. Ko sva s kiparjem in restavratorjem Matjažem Rebcem poleti obiskala šolo, je trkal po kamnitih stebrih in rekel: “Ta kamen nosi spomin stoletij.”

Mnogi, ki smo šolo obiskovali, imamo s starim samostanom, ki ga je mojster Plečnik predelal v šolo, prav tak čustven, ljubeč odnos.

Kultura že tisoče let, vsakič znova, ustvarja človeka in tke tkanino, ki ji rečemo človeštvo. Le redko kje jo tke tako občutljivo, vztrajno in silovito kot prav v Križankah.

Vsak koordinatni sistem ima svojo ničlo, zarisano kot droben križec. Koordinatni sistem slovenske likovne kulture ima svoje počelo v Križankah.

* * *

Besedilo je priloga odprtemu pismu Varuhov Plečnikovega izročila, 7. januar 2026

Naslovna fotografija: Lucia Jerman

Križanke: kulturna dediščina kot talec interesov