Ceuta še vedno pod pritiskom, govora pa je že o novem valu: na tisoče migrantov ostaja v mestu, sistem poka po šivih, oblasti pa se prepirajo celo o številkah

Skoraj tri tedne po množičnem prehodu meje med Marokom in špansko Ceuto se kriza še zdaleč ni končala. Nasprotno – španska enklava z okoli 83.000 prebivalci se še vedno sooča z več tisoč migranti, preobremenjenimi sprejemnimi zmogljivostmi, velikim številom mladoletnikov brez spremstva ter pritiskom na zdravstvene in druge javne službe.

Še bolj zaskrbljujoče je, da se državne in lokalne oblasti ne morejo poenotiti niti glede osnovnega podatka: koliko migrantov v Ceuti sploh še ostaja.

Konec julija je Ceuta doživela množičen prihod migrantov iz Maroka, kakršnega mesto v takšnem obsegu še ni videlo. Različne ocene govorijo o več kot 70.000 prihodih, španske in evropske institucije pa so pozneje omenjale celo okoli 80.000 ljudi, ki so v zelo kratkem času prešli zunanjo mejo Evropske unije. Velika večina se je nato vrnila oziroma je bila vrnjena v Maroko. Toda več tisoč jih je ostalo. In prav tu se začne zmeda.

Madrid pravi 5.000, druge ocene govorijo o 8.000 ali 9.000

Španska vlada je v zadnjih dneh govorila o približno 5.000 migrantih, za katere bi bilo treba zagotoviti določeno obliko sprejema oziroma obravnave. Toda Reuters je še 18. avgusta navajal oceno, da jih v Ceuti ostaja med 5.000 in 8.000, El País pa je danes poročal o približno 9.000 ljudeh. Razlika več tisoč ljudi pri mestu velikosti Ceute nikakor ni statistična malenkost.

Če državna uprava po skoraj treh tednih še vedno nima enotne in javno razumljive evidence o tem, koliko ljudi je dejansko na območju enklave, se upravičeno postavlja vprašanje, kako naj sploh učinkovito načrtuje nastanitve, zdravstveno oskrbo, policijsko delo in vračanja. Kako je mogoče upravljati krizo, če se institucije ne strinjajo niti o njeni velikosti?

Več kot 2.000 mladoletnikov brez spremstva

Posebej težavno je vprašanje otrok in mladostnikov. Po najnovejših podatkih je špansko notranje ministrstvo od začetka množičnega prihoda identificiralo več kot 2.000 mladoletnikov brez spremstva. Druge ocene govorijo o približno 2.500 oziroma manj kot 3.000 mladoletnikih, ki so še vedno v Ceuti. Del jih je nastanjen v začasnih prostorih, del pa je po poročanju španskih medijev ostal v zelo negotovih razmerah.

Za mesto, ki je imelo že pred sedanjo krizo velike težave z nastanitvenimi zmogljivostmi za mladoletne migrante, je takšen nenaden pritisk izjemen. Že julija 2025 je Ceuta opozarjala, da skrbi za 528 mladoletnih migrantov, medtem ko je bila njena običajna zmogljivost le 27 mest. Sedanje številke so večkrat višje. Pa gre res za mladoletnike in ali sploh imajo potne liste?

Zdravstvo pod hudim pritiskom

Posledice čutijo tudi zdravstvene službe. Španska ministrica za zdravje je povedala, da so zdravstvene ustanove v približno 15 dneh obravnavale okoli 5.800 migrantov. Vlada zavrača trditve, da je bolnišnica dobesedno kolabirala, in govori o velikem pritisku na sistem, opozicija pa razmere opisuje precej bolj dramatično. Toda besedna igra med »pritiskom« in »kolapsom« ne spremeni bistva.

V mestu z nekaj več kot 80.000 prebivalci pomeni več tisoč dodatnih zdravstvenih obravnav v dveh tednih ogromen nenaden pritisk na urgentne službe, zdravstveno osebje, policijo, socialne službe in humanitarne organizacije. Oblasti so medtem začele vzpostavljati začasne centre za približno 1.500 ljudi, vendar tudi ta dodatna zmogljivost pokriva le del ljudi, ki naj bi še vedno ostajali v mestu.

Najhujši del zgodbe so človeške žrtve. Prve informacije so govorile o 57 mrtvih, nato je število raslo. Reuters je 7. avgusta poročal, da so forenziki obravnavali 80 najdenih trupel, najnovejše informacije iz Ceute pa kažejo še nekoliko višje številke.

Opozorila naj bi prišla že pred množičnim prehodom

Najbolj neprijetno vprašanje za špansko vlado pa je, ali bi bilo mogoče katastrofo vsaj deloma preprečiti. Sindikati, ki zastopajo zaposlene na meji, trdijo, da so španske oblasti pred množičnim prihodom večkrat opozorili na močno povečevanje prihodov po morju in možnost velikega incidenta. Reuters poroča o šestih opozorilih, ki naj po njihovih trditvah ne bi privedla do pravočasnega odziva. Vlada takšno interpretacijo zavrača in poudarja ukrepe, sprejete po izbruhu krize. Toda časovnica ostaja neprijetna.

Šele 1. avgusta, po velikem množičnem prehodu, je špansko notranje ministrstvo začelo nameščati pnevmatsko pregrado in boje ob pomolu Tarajal na morski meji z Marokom. Ministrstvo pojasnjuje, da je ukrep sledil julijski sodbi vrhovnega sodišča, ki je omejila možnost takojšnjega vračanja ljudi, ki na špansko ozemlje pridejo po morju.

15. avgust – zadnji pohod?

Načrtovani množični vstop 15. avgusta se zaradi velike prisotnosti maroških in španskih varnostnih sil ni ponovil v obsegu dogodkov konec julija. Toda poziv ni ostal zgolj na internetu. Maroške sile so 15. avgusta preprečile več poskusov skupin migrantov, ki so se približevale meji pri Fnidequ oziroma Castillejosu. Del ljudi se je skrival v okolici mesta, druga skupina pa se je meji približala po hribovitem območju.

Reuters je že dan prej poročal o najmanj 111 prijetih ljudeh, ki so bili namenjeni proti Ceuti, ter o močno okrepljenem varovanju na obeh straneh meje. Španija je napotila več kot 500 dodatnih policistov, maroške oblasti pa so izvajale cestne kontrole in preprečevale prihod novih skupin proti severu države. To je pomembno, ker kaže, da imajo lahko pozivi, ki začnejo krožiti po družbenih omrežjih, povsem konkretne posledice na terenu.

Zdaj se na spletu pojavlja že nov datum: 23. september

In zgodba se očitno ne končuje s 15. avgustom. Španska javna televizija RTVE je pri spremljanju skupin na družbenih omrežjih zaznala sporočila, v katerih nekateri uporabniki zdaj kot možen datum novega poskusa omenjajo 23. september. Datum sovpada z maroškim političnim dogajanjem, kar avtorji sporočil uporabljajo kot argument za nov poskus. Pri tem je potrebna previdnost.

Za zdaj ni dokazov, da bo 23. septembra res prišlo do novega množičnega pohoda, niti ni mogoče ugotoviti, kdo stoji za vsemi tovrstnimi pozivi. Lahko gre za dejansko organiziranje, govorice, provokacije, dezinformacije ali kombinacijo vsega naštetega. Toda po dogodkih 30. julija in 15. avgusta oblasti takšnih sporočil preprosto ne morejo več ignorirati.

Ceuta je opozorilo za vso Evropo, pozivi k ponovnemu pohodu pa se vrstijo na družbenih omrežjih – kdo bo ukrepal?

Dogajanje ni samo španski problem. Ceuta predstavlja zunanjo mejo Evropske unije, zato dogodek odpira precej širše vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi se podoben množični pritisk istočasno pojavil na več zunanjih mejah EU?

Bruselj govori o solidarnosti, Frontexu, hitrejših postopkih in varovanju zunanjih meja. Toda konec julija se je pokazalo, kako hitro lahko realnost prehiti politične načrte. Evropski parlament je zaradi dogodkov sklical tudi posebno razpravo o razmerah v Ceuti. Tri tedne pozneje so sprejemni centri še vedno obremenjeni, več tisoč ljudi ostaja v mestu, več kot dva tisoč mladoletnikov brez spremstva zahteva posebno obravnavo, zdravstvene službe čutijo velik pritisk, število mrtvih pa se šteje v desetinah.

Maroko ostaja ključni del enačbe

Ceuta ima še eno posebnost: brez sodelovanja Maroka te meje praktično ni mogoče učinkovito nadzorovati.

Množični prihod je znova pokazal, kako močno je zunanja meja EU na severu Afrike odvisna od ravnanja maroških oblasti. Evropska agencija za temeljne pravice celo posebej opozarja na pojav tako imenovane instrumentalizacije migracij, ko tretje države migracijske tokove uporabljajo kot obliko političnega pritiska. To ne pomeni, da je bilo v konkretnem primeru takšno ravnanje Maroka dokazano, vendar je vprašanje postalo del evropske politične razprave. Po sedanji krizi sta Madrid in Rabat okrepila sodelovanje, Maroko pa je pred novimi pozivi k množičnemu prehodu izvajal dodatne aretacije in kontrole.

Sistem, v katerem lahko v enem ali dveh dneh na območje mesta velikosti Ceute pride več deset tisoč ljudi, ni nadzorovan migracijski sistem. Če nato več tednov ni jasno niti to, ali je v mestu ostalo 5.000, 8.000 ali 9.000 ljudi, je težko govoriti o učinkovitem upravljanju posledic.

Ceuta je danes humanitarna kriza, varnostni izziv in predvsem zelo resno opozorilo Madridu in Bruslju: zunanje meje ni mogoče začeti upravljati šele takrat, ko jo je množica že prestopila.

P.O.