Center Rotovž: 40 milijonov evrov, 33 podizvajalcev in dokumenti, ki jih ne smemo videti

2 hours ago 19

Center Rotovž v Mariboru – ambiciozna investicija Mestne občine Maribor, namenjena združitvi kulturnih dejavnosti, knjižnice in Umetnostne galerije Maribor – vse bolj postaja simbol sistemskih težav slovenskega javnega naročanja. Prvotno načrtovan kot dvoletni projekt v vrednosti nekaj več kot 25 milijonov evrov aprila 2026 – pet let po začetku gradnje – še vedno ni zaključen. Njegova vrednost se je medtem povečala na skoraj 40 milijonov evrov, zaključek pa je po zadnjih napovedih predviden šele proti koncu leta.

Podražitev in večletne zamude

Postavlja se vprašanje, ali gre za projekt, ki je nepričakovano presenetil vse, ali pa so nekateri že od začetka vedeli več kot drugi. Ko je Mestna občina Maribor leta 2021 objavila javno naročilo za gradnjo Centra Rotovž, so nekateri potencialni ponudniki javno opozarjali, da so nerealne tako fiksne cene glede na razmere na trgu (COVID-19, inflacija) kot tudi roki izvedbe zaradi zahtevnosti lokacije v starem mestnem jedru in arheoloških posebnosti. Ta opozorila so ostala preslišana – ali pa so bila slišana, vendar zavestno prezrta.

Aneksi kot poslovni model Mariboru

Kar je sledilo, predstavlja učbeniški primer praks, ki se jim je v stroki pri podobnih projektih treba izogibati. Prvotna pogodba je bila do sedaj razširjena kar z osmimi aneksi. Število podizvajalcev se je z začetnih dveh povečalo na 33. Spremembe so bile praviloma utemeljene z »nepričakovanimi deli« – izrazom, ki se v javnem naročanju pogosto uporablja v primerih, ko prvotno načrtovanje ni bilo opravljeno z zadostno skrbnostjo ali pa so bile ocene prilagojene že vnaprej predvidenemu obsegu projekta.

Po načelih gradbene stroke takšen pristop praviloma vodi v podaljševanje rokov in zviševanje stroškov. V obsegu, kot ga je mogoče opaziti v tem primeru, teh posledic ni mogoče enostavno pripisati zgolj naključju ali objektivnim okoliščinam.

Župan se čudi lastnim rokom

Na zadnji seji mestnega sveta je župan Maribora zgroženo pojasnjeval, da »tak projekt pač ni mogoče izpeljati v dveh letih«. Izjava bi bila sprejemljiva, če bi jo izrekel kdo drug. Problem je, da je dveletni rok – tisti isti, za katerega župan zdaj trdi, da je bil od vsega začetka neuresničljiv – zapisal prav on oziroma njegova uprava.

Ostaja temeljno vprašanje: ali župan in njegova ekipa ob podpisu pogodbe nista verjela lastnim rokovnikom ali pa je dveletni rok služil drugemu namenu – morda temu, da se projekt politično “proda” javnosti pred volitvami 2022 ali celo izbiri pravega ponudnika, dejansko izvajanje in cene pa se prilagodljivo raztegnejo po potrebi.

Financiranje iz javnih sredstev in dokumenti, ki jih ne smemo videti

K finančni konstrukciji projekta je z lepim kupčkom milijonov prispevala tudi vlada dr. Roberta Goloba. Delno bo projekt financiran iz ministrstev, po dostopnih informacijah pa naj bi projekt vsaj delno segal tudi v evropska sredstva.
Ob tem je pomenljiva tišina tako z mariborskega občine kot z ministrstev, ki so projekt sofinancirala. Nihče od pristojnih se javno ni vprašal, kako je mogoče, da se projekt tako reprezentativnega pomena tako korenito spremeni in odmakne od načrtovanega – tako časovno kot finančno. Ministrstva, ki podpisujejo račune in anekse, očitno delajo po načelu »zaupaj, saj je naš«.
Ko smo na Mestno občino Maribor vložili zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, smo zahtevali naslednje:

Razpisno dokumentacijo javnega naročila za izvedbo gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del (JN006292/2021),
Reference izbranega ponudnika in podizvajalcev,
Dokazila in utemeljitve zakonitih razlogov za sklepanje vseh aneksov k prvotni pogodbi,
Reference naknadno nominiranih podizvajalcev, v kolikor so bila zahtevana.

Gre za podatke, do katerih ima javnost po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja pravico, saj je projekt financiran z javnim denarjem. Kljub temu so na Mestna občina Maribor dostop do večine zahtevane dokumentacije zavrnili, z izjemo razpisne dokumentacije, ki je bila že javno dostopna.

Zakaj utemeljitve za podpisane anekse niso dostopne javnosti? Kaj natančno razkrivajo nominacije dodatnih 31 podizvajalcev? Zaradi zavrnitve bo vložena pritožba na Informacijskega pooblaščenca.