Če ste hodili na morje v 70. ali 80. letih, se boste teh prizorov takoj spomnili

Na morje se nekoč ni šlo tako, da bi človek samo vklopil navigacijo, rezerviral apartma prek telefona in preveril, ali ima nastanitev klimatsko napravo. Pot na Jadran je bila dogodek, skoraj družinski projekt, ki se je začel že več dni prej. V stanovanju so se pojavile torbe, hladilna torba, brisače, plastični sandali, konzerva paštete, zložljivi stoli, napihljiva blazina in tisti občutek, da se bliža nekaj velikega.

Za generacije, ki so na morje hodile v 70. ali 80. letih, dopust ni bil nujno udoben, je pa imel okus, ki ga je težko ponoviti. Avtomobili brez klime, čakanje na meji, sendviči zaviti v aluminijasto folijo, sok v steklenici, borovci nad plažo, tranzistor na brisači in večeri, ko so otroci zaspali še preden so starši prišli do konca sprehoda. Danes se zdi tak dopust skromen, a prav v tej preprostosti je ostal njegov čar.

Korčula, Lumbarda

Pot na morje se je začela že doma

Priprave so imele svoj red. Mama je prala brisače, oče je preverjal olje, vodo in tlak v gumah, otroci pa so pazili, da v avtu ne bi zmanjkalo prostora za njihove najbolj pomembne stvari. V prtljažniku ni bilo prostora za nepotrebno razkošje, pa vendar se je vedno našel kotiček za vse: marelo, odejo, hrano za prvi dan, plastenko vode, natikače, masko za potapljanje in kakšno žogo.

Odhodi so bili pogosto zgodnji. Ne zato, ker bi aplikacija pokazala gnečo, ampak ker so starši vedeli, da je bolje prehiteti vročino. Avto je bil že ob zori poln, zadnji sedež pa prepreden z blazinami, vrečkami in otroškimi nogami. Vožnja je trajala dolgo, a nihče ni pričakoval, da bo kratka.

Brez klime, a z odprtimi okni

Poletna vožnja brez klime je bila posebno poglavje. Okna so bila odprta, veter je mešal lase, na zadnjem sedežu pa je vedno nekoga motil prepih. Vročina je prihajala skozi pločevino, sedeži so se lepili na kožo, steklenice s pijačo pa so se prehitro segrele. Kljub temu je imel vsak kilometer proti morju svoj pomen.

Otroci so šteli predore, iskali prve ciprese, opazovali table z imeni krajev in spraševali, koliko še. Odrasli so odgovarjali bolj po občutku kot po natančnih kilometrih. Prvi vonj po morju je bil največja nagrada. Včasih je prišel že pred pogledom na modrino.

Sendviči, pašteta in sok iz hladilne torbe

Na poti ni bilo toliko postajališč kot danes. Hrana se je vzela od doma. Sendviči s salamo, sirom ali pečenim mesom so bili zaviti v papir, folijo ali prtičke. V hladilni torbi so bile pijače, paradižnik, trdo kuhana jajca, kruh in kakšna sladkarija, ki se je do cilja že nekoliko stopila.

Postanek ob cesti je bil del potovanja. Ni bilo pomembno, ali je miza prava ali improvizirana. Pokrov prtljažnika, betonski rob, klopca ob bencinski črpalki ali senca ob cesti so postali jedilnica. Otroci so komaj čakali, da se pot nadaljuje, odrasli pa so vedeli, da je treba najprej pojesti, popiti in se malo pretegniti.

Dopust se ni začel z nastanitvijo, ampak s prvim kopanjem

Prihod na morje je imel svoj ritual. Najprej raztovarjanje, nato iskanje sobe, apartmaja, prikolice ali prostora v kampu. A otrokom je bilo vseeno za ključe, papirje in dogovore z lastniki. Videli so samo morje.

Prvo kopanje je bilo pogosto še isti dan, včasih celo pred razpakiranjem. Brisača, kopalke, plastični sandali in tek proti plaži. Morje je bilo slano, kamenčki so zbadali podplate, ježki so bili stalna grožnja, a nihče ni hotel iz vode.

S stoenko na morje

Plaža je bila dnevna soba pod borovci

Plaže v 70. in 80. letih niso bile opremljene tako kot danes. Ležalniki niso stali v ravnih vrstah, senčniki niso imeli enotnih barv, glasba ni prihajala iz vsakega lokala. Ljudje so si prostor ustvarili sami. Nekdo je prinesel armafleks, drugi slamnato podlogo, tretji staro odejo, četrti zložljiv stol.

Pod borovci so nastale majhne poletne skupnosti. Sosedje na plaži so se po nekaj dneh poznali. Otroci so se igrali skupaj, odrasli so si posojali odpirač, kremo, časopis ali napihljivo blazino. Nihče ni imel veliko, a skoraj vedno je bilo dovolj.

Vonj po borih, soli in kremi za sončenje

Spomini na morje niso sestavljeni samo iz slik. Sestavljeni so iz vonjav. Borova smola na prstih, sol na koži, krema za sončenje, mokre brisače, pečene ribe iz bližnje gostilne, kava iz emajliranega lončka in lubenica, ki se je hladila v morju.

Otroci so zbirali školjke, kamenčke in polomljene koščke stekla, zbrušene od morja. Odrasli so brali časopis, reševali križanke ali poslušali radio. Novice so prihajale počasi, dan pa je imel več prostora.

ZANIMIVO: Tako so nekoč potovali s trajektom po Jadranu

Večeri, ki niso potrebovali veliko

Zvečer se je šlo na sprehod. Ne zaradi fotografije za družbena omrežja, ampak zato, ker je bil to del dopusta. Otroci so dobili kepico sladoleda, odrasli kavo ali pijačo, iz stojnic so dišale palačinke, koruza ali ribe. Po ulicah so se mešali jeziki, sandali so drseli po kamnu, iz odprtih oken pa je prihajala glasba.

Ni bilo treba veliko načrtovati. Dovolj je bil sprehod do pristanišča, pogled na čolne, nakup razglednice in izbira magneta ali školjke za domov. Fotografij je bilo malo, zato so imele večjo težo. En film v fotoaparatu je moral zdržati ves dopust.

Razglednice so potovale počasneje od ljudi

Pošiljanje razglednic je bilo skoraj obvezno. Izbrala se je najlepša slika kraja, na hrbtno stran pa se je napisalo nekaj stavkov: vreme je lepo, voda je topla, hrana je dobra, lepo se imamo. Razglednica je včasih prišla domov pozneje kot dopustniki, a to ni motilo nikogar. Bila je dokaz, da je nekdo mislil na vas.

Morje je bilo skromnejše, spomini pa močnejši

Dopust v 70. in 80. letih ni bil popoln. Vožnje so bile naporne, avtomobili vroči, plaže kamnite, sobe preproste, sanitarije v kampih pogosto skromne. A ljudje se teh poletij spominjajo z veliko nežnostjo, ker so bila povezana z družino, potrpežljivostjo in občutkom, da je morje res nagrada.

Danes je marsikaj lažje. Hitrejše ceste, boljši avtomobili, urejeni apartmaji, klimatske naprave, zemljevidi na telefonu in nešteto fotografij. A nekaj se je izgubilo v preobilju udobja: pričakovanje. Nekoč se je morje začelo že v prtljažniku, v sendviču na poti, v prvem predoru, v očetovem vprašanju, ali so vsi šli na stranišče, in v maminem opozorilu, naj se ne pozabi brisač.

Prav zato se teh prizorov mnogi takoj spomnijo. Ne zato, ker bi bilo vse lepše, ampak ker je bilo bolj neposredno. Pot je bila del dopusta, plaža je bila skupni prostor, morje pa nekaj, kar se je čakalo vse leto. In morda je prav to razlog, da slike iz tistih let še danes dišijo po soli, borih in poletju.

Stare razglednice Portoroža: podobe kraja, ki je znal iz morja narediti obljubo

Tako smo nekoč preživljali vroča poletja: bazeni, senca in dan, ki je trajal do večera

Brez tega čolna včasih ni bilo dopusta na morju

Slovenci smo nekoč na morje nosili stvari, ki jih danes skoraj ni več

Objava Če ste hodili na morje v 70. ali 80. letih, se boste teh prizorov takoj spomnili se je pojavila na Vse za moj dan.