Čas je za najbolj noro avanturo mojega življenja!

Pa se je zgodilo tudi meni. Urednica ZON-a me očitno ne mara ali pa se me hoče na nek način znebiti. Pošta po mejlu je bila jasna; hočem reportažo iz …….? Ufff, kaj pa sedaj? Hrabri Mišek se je usral. Usral še bolj kot lani v Indiji, ko Ganges sproti ni odplakoval produkte štiri dnevne driske. Šala mala proti tem kaj me čaka. Ampak bom vse napisal, hvala bogu sem preživel.

Najprej preverim, če rabim vizo, potem se pozanimam o obveznih cepljenjih in nazadnje še o razmerah, ki vladajo na tem področju. Samo, da se vrnem živ in zdrav, ostalo niti ni tako pomembno.

Na pot z vlakom

Kar z vlakom sem šel, avtobusne povezave so slabe, pa še prestopati bi bilo treba na vsakih nekaj kilometrov. Šel sem takoj, ko se je zdanilo. Naj bo vsaj dan, lažje mi bo. Tudi komunikacija z ljudmi, če bom koga sploh srečal, bo bolje stekla.

Ob določeni uri je bil vlak na mestu začetka moje avanture, globoko sem zavzdihnil in pičiiiii Miško dogodkom naproti.

Mesto se je lepo videlo že z železniške postaje, samo levo čez veliko reko je bilo treba. Deset minut pa sem bil tam. Spokoj, mir, le ptički so veselo prepevali in me navdajali z upanjem, da pa tu le ne bo tako hudo. Presenetljivo veliko zelenja je krasilo dvorišča pred bloki in hišami, zanimiva cerkev je vse skupaj še popestrila, prav tako športni center ob reki. Tu so se kalili junaki, svetovni in olimpijski prvaki, umetniki brzic, valov in vrat, ki so prav posebna. Skozi moraš priti brez, da se jih dotakneš. Moj strah pred neznanim je izginil, če je to to, se nimam česa bati. No, žal ni dolgo trajalo. Kmalu sem od prijaznih domačinov izvedel, da sem sicer v mestu, kamor sem namenjen, a to je bilo le predmestje mojega cilja.

Kjer se še Hrabri miško ne izgubi

Nazaj po mostu čez reko in samo naravnost po glavni cesti. Tako so mi rekli in imeli so prav. Ne morete se izgubiti. Res, kdor bi se pa tu izgubil??? Ozka dolina, levo hrib, desno hrib, vmes pa cesta. Dokaj hrupna. Pa še ropot bobna sem slišal, vsaj zdelo se mi je, da je boben. Dolina je za tiste, ki imajo strah pred zaprtim prostorom, dokaj klavstrofobična. Verjetno je zato po parih kilometrih tudi odcep, da lahko zbežiš, če ti je preveč utesnjeno vse skupaj. Sicer ne vem, zakaj piše na tabli “dol”, ker cesta zavije strmo desno navzgor. Je pa vsekakor rešitev v primeru paničnega napada.

Glede na to, da sem se v Vietnamu plazil po tistih rovih, sem se z lahkoto odločil, da pot nadaljujem naprej. Kmalu je prišla odrešitev, ki me je navdajala z optimizmom. Dolina se je začela širiti, zagledal sem nebo in sonce in počasi se je prikazalo mesto v vsej svoji podobi. Imajo skoraj vse kar imajo veliki … fuzbal plac, blagovnico, cerkev, semafor in tržnico. Ko sem mislil, da bom umrl od strahu, se je pa zgodilo, da sem skoraj umrl od žeje.

Isti jezik … Pa je res?

Gostinsko ponudbo iščeš kot iglo v senu. Ljudje so prijazni, govorijo isti jezik kot jaz, čeprav jih je včasih težko razumeti. Ko sem starejšemu gospodu pomagal čez cesto, ker je težko hodil, mi je povedal, da se je skoraj ubeu, ko je stopil na jejža in da me ne rabi več, zaveu bo samo še levo in bo doma. Vsega nisem razumel, glavno je, da se je dobro končalo.

Še malo sem se sprehodil po centru mesta Hrastnik. Prav prijetno je. Ko pa sem hotel pot nadaljevati, pa sem se kar obrnil, ker se je dolina spet zožila, jaz pa sem se moral seveda še vrniti. Sedaj sem že doma. Ker tole berete pomeni, da sem živ in zdrav in seveda vesel, da živim v dolini s prijetnimi sosedi.

Sorodni članek:

“Mat ku?ba lega”, ne zdržim doma

The post Čas je za najbolj noro avanturo mojega življenja! appeared first on Zon | Zasavske onlajn novice.