BRIDGE & ROLL: Kaj, ko bi Meloni poklicala Malagoja

V nedeljo se v Rimu igra mestni derbi med Romo in Laziom. Lazio je v prejšnjem krogu igral na gostovanju, na katerem si je njegov vezist Zaccagni prislužil, sicer sporni, rdeči karton in je po vseh pravilih katerega koli ekipnega športa izključen za naslednjo tekmo, to je za derbi. Premierka Giorgia Meloni, navijačica Lazia, se ne strinja s to odločitvijo, dvigne telefon, pokliče predsednika italijanske nogometne zveze Malagoja in ga »prosi« (beri: mu naroči), naj popravi na kak način to krivico. Malagò ji takoj ustreže, dobi nekje v pravilih popolnoma pozabljeno in nikoli prej uporabljeno pravilo, po katerem pomilosti Zaccagnija in mu dovoli, da zaigra na derbiju pod pogojno kaznijo, češ, tokrat te oprostimo, a pazi, da v naslednjem letu ne dobiš več rdečega kartona, ker boš v tem primeru sedel za dve tekmi. Vprašanje za javnost: koliko glasov bi dobila stranka Giorgie Meloni na naslednjih političnih volitvah v Italiji, kjer je nogomet zakon (pravi, ne kot na slovenski televiziji)? In kakšna usoda bi doletela Malagoja na naslednjih volitvah za predsednika zveze?

Znanstvena fantastika? Sploh ne, kruta in nepojmljiva realnost. Točno ista stvar se je dogodila nikjer drugje kot na nogometnem svetovnem prvenstvu v ZDA, ko si je v tekmi šestnajstine finala proti BiH vezist ameriške ekipe Balogun prislužil rdeči karton in je bil torej avtomatično izključen za tekmo osmine finala proti Belgiji. Donald Trump je dvignil slušalko, poklical svojega vdanega podložnika (prava beseda bi bila seveda povezana z določenim obdelovanjem spodnjega hrbtnega dela ameriškega predsednika) Giannija Infantina in mu naročil, naj popravi krivico, kar je ta takoj vdano storil po sistemu, ki sem ga opisal zgoraj. Ne samo, vse se je njima zdelo popolnoma normalno, saj je Trump brez problema priznal in se celo šopiril s telefonskim klicem, medtem ko ni Infantino o celi stvari sploh spregovoril, kot da bi bilo tako početje čisto rutinsko.

Ne vem, če se ljudje sploh zavedajo ogromnosti tega precedensa. Šport, predvsem vrhunski, je bil vedno svet zase, s svojimi tehničnimi pravili, v katere se nihče od zunaj ni smel na noben način vtikati. In to prav zaradi tega, ker se sicer nepravice dogajajo, a bistveno je, da se vse rešuje znotraj organizacije same po svojih pravilih. Sodniki grešijo, kot vsi normalni ljudje in kot igralci sami na terenu, in se je treba z njihovimi napakami sprijazniti, ker so neizbežen del športne zgodbe. Enkrat imaš pri tem srečo, drugič pač smolo, a vse je del igre, pri kateri je edino važno, da so pravila jasna, čista, predvsem pa, da veljajo točno enako za vse. Jasno, velike ekipe imajo vseeno pri tem privilegiran položaj, a je tudi to del igre, ki ga je treba vzeti v poštev in ga po možnosti spraviti na minimum. Prav na svetovnem prvenstvu smo bili v torek neposredne priče ravnanja, ki ga uživajo mogočne ekipe, na tekmi med Argentino in Egiptom, na kateri, recimo tako, je bil glavni sodnik vse prej kot egiptovski navijač. Po eni strani so take svilene rokavice, ki se uporabljajo v obravnavanju velesil, na nek način razumljive, ni pa pojmljivo, da vmes posega prava politika, tista, ki s športom nima nobene zveze, ker če bi bilo to dopustno, bi šport postal politično mešetarjenje brez primere, kjer bi vedno zmagala ekipa tistega, ki je na oblasti. Kot to sicer dobro vedo v državah, kjer je oblast vsemogočna, in kjer, glej hudiča, zmagajo vedno ene in iste ekipe, in to v vseh športih.

K sreči pa ima ta srhljiva zgodba po svoje srečen konec. Balogun je igral celo tekmo, a so ZDA vseeno visoko izgubile, 4:1, proti Belgiji. Mislim, da ni bilo nikoli tekme, kjer bi točno cel svet, razen seveda ene države, strastno navijal za eno od obeh ekip in potem bučno praznoval zmago in ob tem tudi imel za norca na vse mogoče načine skorumpirani par, ki si je prisvojil to svetovno prvenstvo, zato da bi iz njega iztržil največje možne dobičke, in to na račun najbolj temeljnih športnih in tudi človeških pravil.

Največja ironija v vsej tej stvari je ta, da Balogun sploh ne bi bil ameriški reprezentant, če bi v ZDA vladala politika, ki jo podpira Donald Trump. Ta je prejšnji teden zaman poskušal odpraviti ustavno določbo, po kateri je kdor koli, ki se rodi na ameriških tleh, avtomatično ameriški državljan, določbo, ki sega v daljne čase, ko so bile ZDA še prazne in so nujno potrebovale ljudi, ki bi se vanje naseljevali. Balogun je namreč sin nigerijskega para, ki živi v Angliji. Čisto slučajno sta bila starša v ZDA na poti nazaj v Anglijo, kamor pa mati ni mogla iti, ker je bila visoko noseča. In tako je povila sina v ZDA. Čistokrven Američan torej!