BOKSARSKA VREČA: Čigav je ta članek?

Predpostavljajmo, da sem vse svoje dosedanje kolumne (približno od leta 2019 dalje) naložil v aplikacijo Claude. Recimo, da sem dodal še vse ostale tekste, ki sem jih v teh letih pisal za Radio Trst A, in program nahranil celo s svojo elektronsko pošto in sporočili. Sestavil sem obsežno zbirko podatkov, ki zelo zvesto predstavlja glavne smernice mojega sloga in način, kako se moje ideje razvijejo v članek.

Če se strinjamo s teorijami računalniškega znanstvenika Romana Jampolskega, v svetu lažnih slik in videoposnetkov vedno težje ločimo realnost od računalniško ustvarjenega sveta. Njegovo odmevno stališče dopušča možnost, da je naša celotna realnost iluzorne narave - nekakšna virtualna igra, ki je naši možgani ne znajo več izklopiti. Ta teorija je za nevroznanost manj neverjetna, kot si mislimo. Zdravnik Anil Seth je v svoji uspešnici Being You (Biti ti) predstavil zadnje raziskave na področju zavesti in naše stanje definiral kot nekakšno »kontrolirano halucinacijo«.

V nekem svojem članku sem že omenil, da je pojem »rdeče« barve le konstrukt našega zaznavanja; v naravi »rdeča« kot taka ne obstaja. Naša biologija, kemija in evolucija jo pač interpretirajo tako. Kaj je torej zares »tam zunaj«? Kako lahko danes sploh učimo o tem, kaj je resnično? Kako se bomo spopadali s konceptom morale, če je vse dvomljivo?

Začnimo z manjšo dimenzijo dvoma: kako bi lahko vi preverili, ali sem članek, ki ga pravkar prebirate, napisal sam ali sem ga naročil umetni inteligenci? Kako veste, ali je to, kar berete, realno ali le sad statistike, ki se je naučila, kako zveni moj slovenski glas, ko pišem za Primorski dnevnik? Pred nekaj leti sem objavil intervju z umetno inteligenco (takrat sem uporabil prvo verzijo programa ChatGPT). Spominjam se, kako so me nekateri spraševali, ali so bili odgovori zares njeni. Takratna kolumna je sicer opozarjala na precej splošne odgovore o naši manjšinski situaciji. Umetna inteligenca takrat še ni premogla poglobljenega pogleda in argumentacije, ki jo je pred nekaj tedni na temo manjšine v svoji kolumni v Primorskem dnevniku odlično povzela Helena Lupinc.

Lahko bi si sposodil njeno vprašanje: »Iz česa je še sestavljena naša bit, če od celote odvzamemo manjšinski del?« in ga posplošil za ta članek: kaj se zgodi z mojimi mislimi in besedami, če jim odvzamem človeško komponento? Se danes sploh kdo zaveda, da je ideja članka morda moja, izvedba pa le predelava že videnega?

Nekaj podobnega se dogaja na celotnem kulturnem področju. Pravi smisel »revivala« se kaže v potrebi po času, ki je že bil in nam je domač. Nekdo je pred dnevi izjavil, da bo umetna inteligenca razvila kulturo že videnega, ker preprosto ni navajena na nove izzive, še manj pa na nove ideje. Njen ton in (navidezno) človeška manira sta tako razvita, da je težko dojeti, ali gre za svež pogled na stvarnost ali pa beremo le »srednjo vrednost« pričakovanega - prave (pričakovane) besede za povprečnega bralca/ko tovrstnih kolumn.

Če je po eni strani umetna inteligenca ključen pospeševalec pri obdelavi ogromnih količin podatkov (kar je za znanost izjemno), je za humanistične duše hkrati velika podpora in možna poguba. Kdor se je kdaj posvečal pisanju, ve, kako lepo in hkrati težko je obdelati idejo, jo razširiti v tekst, pustiti, da počiva, se odlepi od naše zavesti, in nato celoten zapis znova pregnesti. Najti nove besede, zamenjati metafore, črtati odvečno, spremeniti vrstni red odstavkov.

Vsi bi se strinjali, da je to bistvo pisanja. Že sama ideja tako globokih posegov v tekst je bila v času pisalnih strojev skoraj nepredstavljiva - seveda si lahko popravljal, a si moral potem vse še enkrat pretipkati. Bo fizični del pisanja ostal nujen ali se je tehnologija razvila do točke, ko lahko idejo le še »naročim«? Ker sem v teh letih zbral že toliko svojih spisov, lahko mašina magično poustvari moj slog.

In če zveni prijetno, pravilno in nebanalno - vas zares moti, če bi to napisal jaz ali umetna inteligenca? Kaj bi nam manjkalo?

Sem torej to napisal jaz ali ne? Odgovor v naslednji kolumni.