Bo vaš vnuk še znal slovensko?

Včasih se mi zdi, da živimo v času, ki mu zmanjkuje potrpljenja. Vse mora biti hitreje, dostopnejše, učinkovitejše. In ko vse to končno dosežemo in dobimo, je že skoraj čas za nekaj novega, saj tisto, kar smo še včeraj občudovali, danes že ni več zanimivo. Tehnološki napredek nam prinaša možnosti, o katerih smo še pred nekaj desetletji lahko samo sanjali. In vendar se občasno zalotim pri misli, da bi si želela, da bi se svet za hip ustavil. Ali vsaj nekoliko upočasnil.

Danes sem si ogledala kratek dokumentarni film o potujočih knjižnicah, njihovih začetkih in poslanstvu vse do današnjih dni. Ob pripovedih knjižničarjev in podobah potujočih knjižnic, ki knjige pripeljejo tudi tja, kjer je knjižnica daleč stran, sem razmišljala o tem, kako zelo se spreminja svet, v katerem živimo. Spomnila sem se tudi starih časopisnih zapisov, v katerih so že pred desetletji napovedovali, da bo tiskana knjiga zaradi novih medijev nekoč izumrla. No, da bo izumrla, so recimo pisali že leta 1894, ko so zapisali, da bo fonograf, naprava za snemanje in predvajanje zvoka, izpodrinil knjige. Pa jih ni. Preživela je marsikaj in še vedno ostaja ena najlepših človekovih spremljevalk.

Slika 3: Prva slovenska potujoča knjižnica leta 1973 v Kopru. Srečko Vilhar, tedanji ravnatelj Študijske knjižnice v Kopru, je prvo slovensko potujočo knjižnico na kolesih strokovno organiziral s pomočjo Vladimirja Pavlinića, ravnatelja Mestne knjižnice Rijeka, ki je v nekdanji Jugoslaviji uvedla prvi bibliobus. Foto: kamra.si

Dan reformacije je za Slovence še posebej pomemben. Ne le zaradi zgodovinskega spomina na Primoža Trubarja in začetke slovenskega knjižnega jezika, temveč tudi zato, ker nas vsako leto znova opomni, kako neprecenljiva je slovenska beseda. Knjiga je bila in ostaja eden najpomembnejših prostorov, v katerih se ohranjajo jezik, misel, domišljija in spomin naroda.

Danes se pogosto sprašujemo, kaj bo z branjem v času umetne inteligence. Bo tudi ta nekoč izpodrinila knjigo? Morda se motim, a sama v to ne verjamem. Prej nasprotno. Mogoče bo prav v svetu, v katerem bomo informacije dobivali v nekaj sekundah, tiskana knjiga znova pridobivala vrednost. Morda bo nekoč postala celo svojevrstno razkošje. Ne zaradi informacij, ki jih vsebuje, ampak zaradi vsega tistega, česar tehnologija ne more povsem nadomestiti: občutka, ko jo vzamemo v roke, listamo njene strani, se ustavimo ob stavku in se k njemu vrnemo. In zaradi tišine, ki jo potrebujemo, da se zares srečamo z napisanim. Verjamem, da je med ljubitelji knjig dovolj zanesenjakov, ki ne bodo dovolili, da bi ta izginila. Da bodo vedno znova odkrivali njeno vrednost, jo ustvarjali, tiskali, podarjali in brali. In z njo ohranjali tudi naš jezik.

Kiparsko sožitje Trubarjeve domačije: foto: Kristina Galun

Med najlepše izraze takšne ljubezni do knjige zagotovo sodijo tudi potujoče knjižnice. Njihovo poslanstvo je nekaj posebnega. Knjige ne čakajo na bralce za knjižničnimi vrati, ampak se odpravijo k njim. V kraje, kjer je dostop do knjižnice otežen, med otroke, starejše in vse, ki bi sicer do knjig težje prišli. V tem, da se v vas pripelje potujoča knjižnica, je nekaj ganljivega. Je stik z nečim, kar se kljub vsem spremembam ni izgubilo, kar še vedno potrebujemo, čemur še vedno zaupamo in česar se še vedno iskreno razveselimo. To je ena tistih oblik knjižničarske predanosti, ki je ne moremo meriti zgolj s številom izposojenih knjig. Merimo jo lahko tudi z nasmehi, pričakovanjem in srečanji, ki jih prinaša.

Umetna inteligenca danes že zna napisati zgodbo, priporočiti knjigo ali odgovoriti na skoraj vsako vprašanje. A težko si predstavljam, da bi znala nadomestiti človeka, ki z vozilom, polnim knjig, prevozi kilometre zato, da bi knjiga prišla do nekoga, ki jo čaka.

Slika 4: Naša potujoča knjižnica obiskuje kraje v občini Lukovica in nekaj krajev v občini Domžale. Delimo si jo s Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. S prvim vozilom smo krenili na pot že leta 1996. Trenutno kraje obiskujemo z drugim vozilom, a kmalu si obetamo že tretje vozilo. Foto: Karin Božič Zupančič

In morda je prav v tem odgovor na vprašanje, zakaj bo knjiga ostala. Ker njena zgodba nikoli ni bila samo zgodba o papirju in črkah. Vedno je bila tudi zgodba o ljudeh.

Morda bi bilo lepo in prav, če bi ob vseh maskah in bučah, ki te dni polnijo naše vasi in mesta, vsaj za trenutek pomislili tudi na Primoža Trubarja, ki mu je pravzaprav namenjen dan reformacije. Na človeka, ki je s knjigo in besedo pomagal postaviti temelje našega jezika. Da ga ne bi poznali le iz učbenikov, ampak da bi znali svojim vnukom povedati, zakaj je pomemben. Kajti tudi jezik živi samo, če ga ohranjamo.

In če imate nekaj minut časa, vas vabim k ogledu dokumentarnega filma o potujočih knjižnicah. To je najlepših zgodb o ljubezni do knjig, ki se ne ustavi pred nobeno razdaljo. Potujoče knjižnice predstavljajo pomemben del žive in sodobne kulturne ter socialne dediščine v Sloveniji. V dokumentarnem filmu ima svoje mesto tudi naša potujoča knjižnica s sodelavko Vojko Sušnik, ki s svojim delom soustvarja to lepo in posebno zgodbo o knjigah na poti. 

Knjiga bo ostala – tudi če se svet spreminja!

Avtor: Knjižnica Domžale

The post Bo vaš vnuk še znal slovensko? appeared first on domžalec.si.