Bo sežigalnica v Ljubljani zdravstveni, okoljski in povrh še finančni polom?

Sodelujoči na tiskovni konferenci so se strinjali, da obstajajo čistejše, varnejše in dolgoročno cenejše rešitve od sežigalnice, ki so v prestolnici že danes izvedljive.

Bo sežigalnica zaznamovala več generacij?

Ob postavitvi sežigalnice, se poraja vprašanje, kako dejansko vpliva na zdravje ljudi, ki živijo v njeni bližini.

Marina Praprotnik, dr. med. iz Službe za pljučne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana je ob tej priložnosti povedala: »Raziskave kažejo, da so otroci, ki živijo v bližini sežigalnic, bolj bolni kot sovrstniki, ki živijo v zdravem okolju. Imajo več nevroloških bolezni, bolezni dihal, astme. Povečano je tveganje za nastanek nekaterih prirojenih nepravilnosti ter prezgodnjega poroda pri nosečnicah, ki so živele v radiusu 4 km od sežigalnic. Toksini iz okolja neugodno vplivajo na razvoj številnih organov in tudi na plod, saj nekateri prehajajo skozi placento, ultra-fini delci pa lahko vstopajo tudi v DNK in povzročajo spremembo dedne zasnove, ki se lahko prenaša tudi na potomce.«

Livija Marko iz Umanotere je spomnila, da se Ljubljana po kakovosti zraka že danes uvršča med 7 % najbolj onesnaženih mest v Evropi.

»Nove evropske študije hkrati dokazujejo dolgoročno zastrupljanje tal in podtalnice z ‘večnimi kemikalijami’ v okolici sežigalnic. V to stanje in s tem znanjem dodati še eno sežigalnico pomeni zavestno in neposredno ogrožanje zdravja prebivalcev in okolja ter nasprotovanje podnebnim ciljem,« je še dodala.

Ekonomski nesmisel in podnebna sabotaža?

Znano je, da so izpusti toplogrednih plinov pri sežigu odpadkov do dvakrat višji od izpustov proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga.

Obenem se s podelitvijo 30-letne koncesije mesto zavestno odpoveduje zmanjševanju količine nastalih odpadkov in ciljem krožnega gospodarstva, saj sežigalnica za svoje delovanje in rentabilnost zahteva nenehen dotok goriščnih odpadkov. Hkrati pa projekt ne rešuje problema individualnih kurišč.

Jaka Kranjc iz organizacije Ekologi brez meja je opozoril: »Sežigalnica ne bo rešila problema izpustov iz individualnih kurišč. Razširitev toplovodnega omrežja je neodvisen projekt, brez katerega do zapiranja kurišč ne bo prišlo, vir toplote pa so lahko tudi drugi industrijski procesi. Hkrati se bodo povišali izpusti zaradi povečanega obsega transporta odpadkov v Ljubljano.«

Kot so še sporočili, je EU zaradi hude podnebne škode povsem ustavila sofinanciranje sežigalnic. Velik del 430-milijonskega bremena bi torej padel neposredno na javna sredstva. Če se projekt izkaže za ekonomsko polomijo, pa bo finančno breme preneseno tudi na občane preko višjih položnic za ogrevanje in komunalne storitve.

Svarijo številni primeri iz Slovenije in tujine

Na dejstvo, da Slovenija ne potrebuje novih sežigalnic, nas poleg študij in množičnega zapiranja sežigalnic po Evropi dodatno opozarjajo tudi domači primeri.

Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka je spomnila na najbolj odmeven domač primer: »Anhovska sosežigalnica letno skuri 109 tisoč ton odpadkov, kar je celo manj od načrtovane zmogljivosti v Ljubljani in že leta presega polurne mejne vrednosti izpustov zdravju škodljivih snovi. Gre za več sto- do več tisočkratne presežke letno, obenem pa kot edini industrijski objekt v državi že zvišuje izpuste CO₂. To je realnost na slovenski periferiji, kjer večina diha gnoj, da lahko izbrani jedo zlato. Zato, prestolnica, ne nasedaj obljubam, pokaži pogum in se bori za svoje zdravje!«

Tudi drugod po Sloveniji nasprotujejo sežigalnicam. »Mariborčani in Mariborčanke nočemo sežigalnice in ne nasedamo puhlicam občinskega PR-ja. Zahtevamo učinkovit mestni sistem za ravnanje z odpadki in ogrevanje, ne pa kurjenja zelenih ciljev,« je poudarila Ana Lah iz mariborske iniciative proti sežigalnici.

Kakšne alternativa obstajajo?

V iniciativi izpostavljajo, da ima Ljubljana že danes več gradnikov, s katerimi lahko zagotovimo varnejše in bolj trajnostno ravnanje z odpadki ter pridobivanje energije.

»Ljubljana ne potrebuje sežigalnice, potrebuje pameten, razpršen in prilagodljiv sistem, ki ločeno rešuje vprašanji energije in surovin. Na energetskem področju imamo že danes dobre temelje: daljinsko ogrevanje, sončne elektrarne na javnih stavbah z velikim še neizkoriščenim potencialom, možnost implementacije toplotnih črpalk, hranilnike toplote, hranilnike električne energije ter nadaljnji razvoj obnovljivih virov. Alternativa je mesto, ki preprečuje nastanek odpadkov, surovine ohranja v kroženju in energijo pridobiva iz več čistih virov,« je spomnil Sašo Đorđević iz stranke Vesna.

Ljubljančani si želijo odprtega dialoga

Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenj naslednjih generacij.

The post Bo sežigalnica v Ljubljani zdravstveni, okoljski in povrh še finančni polom? appeared first on Eko Dežela.