»Bili smo kandidati za nazadovanje, osvojili pa smo drugo mesto«

Iz torkove priloge Šport plus.

Goričan David Cej je svojo košarkarsko pot skoraj v celoti prehodil v dresu Doma. Ob tem je igral za Pallacanestro Gorizia in združeno ekipo Jadrana v mladinskih prvenstvih.

Zadnja uradna tekma?

To bi morali vprašati Davida Ambrožiča, ki je naš zgodovinar. Trikrat sem nehal igrati, nazadnje pred osmimi leti, če se ne motim.

Kako pa se spominjate začetkov?

Telovadnica Kulturnega doma v Gorici je del mojega otroštva in življenja. Spominjam se njenega vonja in prvih trenerjev, ki sta bila Livio Semolič in Tedi Devetak. Lepe spomine imam tudi na turnirje na Dunaju in na poletne kampe na Hrvaškem - takrat še pod Jugoslavijo.

Največji uspeh v karieri?

Najlepša sezona je bila tista, ko smo v D-ligi pomladili ekipo in bili po pisanju novinarjev kandidati za nazadovanje. Na koncu smo osvojili drugo mesto.

Kaj obžalujete, ko pomislite na svoja košarkarska leta?

Občutke ob selitvi Jadrana v Gorico (ob začetku let 2000 je nekaj sezon igral v tamkajšnjem Kulturnem domu, op. ur.). Jaz sem bil vedno »totalen domovec« in po 25 letih lahko rečem, da sem bil prizadet, ker je bil Dom s tem prikrajšan. Verjetno takrat nisem dojel širšega konteksta te poteze, bil sem naveličan vsega. Bili so tudi razlogi.

Ste se po kakšni tekmi zjokali?

O ja. Z Jadranovimi mladinci smo nastopali tudi v prvenstvu prve divizije in igrali smo proti Domu, pri katerem je še igral moj oče. Na prvi tekmi pri Briščikih smo zmagali, v Gorici pa so nas ti stari mačkoni premagali. Zjokal sem se od jeze, oče me je zaj...

Če bi kolo časa zavrteli nazaj, bi spet izbrali košarko?

Ker gojim več zanimanj, bi bilo pravo vprašanje, ali bi se sploh ukvarjal s športom. Zaradi očeta košarkarja pa glede športa ne bi bilo dosti izbire.

Najljubši trener?

Brez nikakršnega dvoma Peter Brumen, velik učitelj in vzgojitelj. Zelo sem mu hvaležen.

Kateri soigralci so vam najbolj ostali v spominu?

Pokojni Miha Gravner, ki je bil del magične ekipe, ki sem jo omenil prej. Bila sva velika prijatelja in tudi na igrišču sva se ujemala. Sicer pa sem igral s tremi generacijami, veliko imen bi lahko naštel.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Odvisno od sezone, a nisem bil najbolj marljiv. Šprinte, skoke in sklece sem še imel rad, dolgih tekov pa ne.

Anekdota iz športnih dni?

Dom je pobraten s češko ekipo, večkrat smo šli k njim. Spominjam se, da smo večer pred tekmo šli v slavno pivnico s črnim pivom, naslednje jutro smo visoko izgubili, in ko smo slekli bele drese, smo opazili, da so porumeneli.

Še spremljate svoj nekdanji klub?

Bolj malo.

Kje živite in s čim se ukvarjate?

Naključje me je pripeljalo v Videm. Sem filmski producent.

Kako skrbite za svoje telo?

Naslednje vprašanje?