Bajnega partnerskega odnosa ne boste našli

2 hours ago 17

Zadnjič sem pisal o iskanju bajne zaposlitve. Ob branju nekega članka pa me je danes spreletelo, da je enako z odnosi in partnerji. V tale naslov bi lahko na začetku dodal ‘Tudi’.

Ko ljudi vprašam, kakšnega partnerja iščejo, dobim presenetljivo enoten seznam. Naj bo prijazen. Stabilen. Iskren. Naj me razume. Naj ne komplicira. Nihče, prav nihče pa ne reče: iščem nekoga, ob katerem bom moral (z)rasti.

Seznam ni napačen. Je pa seznam odsotnosti. Ne komplicira, ni ljubosumen, ne dela drame, ne zahteva preveč. Opisujemo le, česa ne želimo doživeti – in se potem čudimo, da odnos, ki ga tako dobimo, ničesar ne doživlja.

Iskanje partnerja ni loterija. Je proces spoznavanja sebe, poln ugotovitev o lastnih vrlinah, interesih in željah – predvsem pa o tem, česa (še) ne vemo in ne znamo. In takoj zatem za spoznavanje nekoga z enako dolgim seznamom, ki pa nima nobene dolžnosti sovpadati z našim.

Odnos je tisto, kar dva naredita iz teh razlik.

Ob prvi resni oviri je zamenjava partnerja videti kot najlažja, instantna in z naše strani seveda povsem upravičena rešitev.

Tu se rad spomnim na izjemni rek Claude-a Frédérica Bastiata, ki trdi, da imajo instantne rešitve skoraj vedno dolgoročno neugodne posledice (in obratno).

Novo razmerje deluje bajno iz razloga, ki ga redko priznamo: v njem še ni ničesar zgrajenega, torej tudi še ni ničesar, kar bi se lahko podrlo. Zaljubljenost je stanje, v katerem še ni pomembnih in oprijemljivih informacij.

Novo razmerje ni boljše. Je samo mlajše.

Informacije vedno pridejo z zamikom. In takrat imamo dve možnosti: razumeti jih kot znak, da smo se zmotili pri izbiri, ali kot material, na katerem lahko začnemo graditi.

Večina naivno izbere prvo, ker je hitrejša. In se čez leta znajde na istem mestu, samo z drugim človekom in z isto nalogo, ki se je medtem še malo podražila.

Zakaj se ponovi, ni skrivnost. Če se je na naši strani spremenilo (pre)malo, bomo naslednjič prepoznavali iste znake, verjeli istim namigom in se pustili prepričati istim obljubam.

Zamenjali smo človeka, merilo je ostalo isto. Čeprav nas je to merilo pripeljalo sem.

Na začetku vsi nekoliko igramo. Nekoliko boljšo verzijo, nekoliko bolj sproščeno, nekoliko manj potrebno. Problem ni v igri – problem je v tem, kdo se nanjo odzove.

Če nekoga pritegnete z opisom, ki dejansko ne opisuje vas, ste pritegnili človeka, ki išče nekoga drugega. Od tam naprej imate dve poti: igrati naprej ali razočarati. Prva je precej naporna, druga boleča, obe pa sta bili izbrani že, ko ste se odločili, da bo tako laže.

Ko nastopite kot to, kar ste, se zgodi obratno. Odvrnete tiste, ki vas ne bi razumeli, cenili ali z vami vedeli kaj početi – in obema prihranite nekaj let. To ni romantično, je pa spoštljivo. Do obeh.

Ni pomembno, da ste idealen partner. Pomembno je, da ste razpoznavni.

Kar iščemo pri drugem, veliko pove o nas.

Če iščete nekoga, ki ne komplicira, se v konfliktih ne znajdete najbolje. Če iščete nekoga stabilnega, ste naveličani lastnih vzponov in padcev in upate, da bo ravnotežje prinesel nekdo drug.

Če iščete razumevanje, ga pogrešate – redkeje pa se vprašamo, koliko ga sami ponudimo in ali ga znamo pokazati tako, da drugi to opazi.

Seznam želja ni opis drugega človeka. Je zemljevid mest, kjer smo najšibkejši, le da je narisan tako, da za to ni kriv nihče od nas.

In prav zato partner deluje kot instrument. Ne ogledalo, ki pokaže, kar že vidimo, ampak naprava, ki zazna tisto, česar sami pogosto ne znamo, ne zmoremo. Nihče ne živi tako blizu naših slepih peg. Nihče drug jih tudi ne omenja tako pogosto (in tako neprijetno natančno).

V isti sapi smo mi njegov instrument. V odnosu ni opazovalca – oba sta hkrati merilec in izmerjeni. Zato so meritve tako neprijetne.

Da to ni prijetno, ni napaka sistema. To je sistem.

Odnos ni idealen takrat, ko je vse v redu. Takrat sta samo dva človeka, ki jima je hkrati prijetno – kar je lepo, ni pa dosežek. Odnos se pokaže tam, kjer nekaj zaškripa: v selitvi, v bolezni, v denarju, v otroku, v tišini po prepiru, v tistem, kar smo si obljubili in nismo naredili.

Kar preživi, je odnos. Vse ostalo je bila samo družba.

Zato je iskanje bajnega partnerja zgrešeno na najbolj banalen način: v bajnem ni česa početi. Ni trenja, ni odločitev, ni ničesar, kar bi bilo treba rešiti – torej ni ničesar skupnega.

In kjer ni ničesar skupnega, ni odnosa. Kar je zgrajeno brez nas, lahko brez nas tudi stoji.

Naj bo enkrat konkretno, sicer vse to ostane teorija.

Pred leti sem šel skozi prekinitev, ki je bila težka na način, kakršnega si prej nisem znal predstavljati. Ne dramatično težka – dolgočasno težka, kar je slabše, ker traja. Vse, kar imam danes in česar ne bi zamenjal za nič, stoji na tistem, kar se je takrat podrlo.

Takrat tega ne bi mogel predvideti niti pod razno. Če bi mi kdo povedal, kako bo, ga verjetno sploh ne bi slišal.

Če bi danes srečal takratnega sebe, mu ne bi razlagal. Rekel bi mu samo: stisni zobe, vedno se splača. Vedno.

In takoj zatem bi moral dodati opombo, ker bi me sicer narobe razumel.

Zobe je treba stiskati pri posledicah, ne pri vzroku. In stiskati jih je treba v obeh smereh. Kdor ostane, jih stiska pri delu, ki ga čaka. Kdor odide, jih stiska pri praznini, ki pride za tem. Lahka ni nobena od teh dveh poti – lahka je samo tretja, ko se ne odločimo, ampak odnehamo.

Da se vedno zgodi tisto, kar se mora, ni tolažba, ki bi jo lahko uporabil vnaprej. Vnaprej je izguba videti samo kot izguba in nihče sredi nje ne potrebuje predavanja o rasti. Šele pozneje se pokaže, da je bilo tam razpotje. Hvaležnost pride še precej za tem – ne za bolečino, ampak za to, da je človek ostal na nogah dovolj dolgo, da je videl, kam pelje.

Tu je treba potegniti črto, ki jo pogosto potegnemo prepozno.

Rast potrebuje varnost. Trenje ni isto kot škoda. Kjer so poniževanje, manipulacija ali nasilje, ni izziva – so poškodbe, ki jih zamenjujemo za lekcije, ker je tako laže ostati.

Res je, iz nekaterih situacij se ne raste; iz njih se odide. Tudi to je rast, le da o njej ni lepih zgodb in FB objav. So pa težke, pomembne odločitve, s katerimi (z)rastemo.

Le da večina ne vztraja predolgo. Večina odide prezgodaj, in to praviloma natanko takrat, ko bi se delo šele začelo. “Ni me poslušala, take ne rabim” ni odločitev. Je izogibanje neprijetnemu pogovoru s pripombo, ki zveni kot sklep.

Odhod je nekaj drugega. Odhod je takrat, ko si povedal, kaj te moti, in to dovolj razločno, da je bilo mogoče slišati. Ko si drugemu pustil čas in prostor, da se odzove. In ko si po vsem tem videl, da odziva ne bo. Vse pred tem ni odhod, ampak samo hitrejši konec.

In druga črta, ki je še pomembnejša: odnosa ni mogoče zgraditi sam.

Kariero lahko. Podjetje lahko. Znanje, kondicijo, hišo – vse to zgradimo z lastno vztrajnostjo, tudi če nas okolica ne podpira. Odnos je edina stvar, pri kateri lastna pripravljenost ni dovolj.

Če drugi ne želi, to ni naš neuspeh in ni naš projekt. Ni vsako vztrajanje zvestoba; včasih je samo nepripravljenost priznati, da drugi ne gradi z nami.

Odnos ni nagrada za to, kar smo. Je pogoj za to, kar še nismo.

Popolni odnosi ne obstajajo. Obstajajo pa odnosi, v katerih sta oba pripravljena rasti – in sprejemanje tega, pripravljenost je tu edini, res potreben pogoj. Vse drugo pride sproti.

Bajnega partnerja torej ni mogoče najti. Ne zato, ker bi bili premalo privlačni, premalo potrpežljivi ali ker so vsi dobri že zasedeni, ampak zato, ker bajno ni stanje, ki nekje čaka. Je posledica dveh ljudi, ki sta dovolj dolgo vzdržala pri isti stvari.

Tudi pari, ki se nam od zunaj zdijo bajni, niso izjema. Ali gledamo rezultat skrivnega dela, ali pa zgolj videz, ki vara. Tretje možnosti ni.

Rast ni faza, ki jo prebrodimo in potem končno zaživimo. Rast je oblika, v kateri odnos sploh obstaja.