Arne Vehovar: Križanke

Samostan Križanke je bil leta 2016 razglašen za spomenik državnega pomena. Odlok o razglasitvi opisuje srednjeveški samostan s kasnejšimi predelavami in dozidavami kot izrazit dosežek človekove ustvarjalnosti z izjemnim kulturnim pomenom.

Samostan, ki zaključuje ključni jugozahodni vogal srednjeveške Ljubljane, je v svoji zgodovini doživljal vzpone in padce. Današnjo podobo in pomen je dobil v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja, ko ga je po nacionalizaciji mesto namenilo tedanji šoli za umetno obrt (kasneje se je preimenovala v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo), prenovo pa zaupalo profesorju Plečniku z bližnje Fakultete za arhitekturo.

Celostna preureditev Križank za srednjo šolo in v slovesni letni prireditveni prostor (1952–1956) je zadnje obsežno delo arhitekta Jožeta Plečnika. Mojster je, podobno kot pri večini svojih del, v razgibanem samostanskem kompleksu prepoznal priložnost za obogatitev mestnega predela z novimi raznolikimi odprtimi javnimi prostori. Boljšo povezanost območja z mestom je vzpostavil z odpiranjem samostanskih vrtov in dvorišč ter mnogimi novimi preboji v samostanskem obzidju.

Po začetku delovanja šole je, ob pomoči učencev Antona Bitenca in Viktorja Molke, na samostanskem vrtu ob sedanji Zoisovi cesti uredil tudi letno gledališče. Skozi celotno zgodovino človeške ustvarjalnosti in z njo povezane gradnje arhitekturna teorija razmišlja o neločljivi povezanosti med zgradbo in njeno vsebino ter namenom, za katerega je bila postavljena.

Tako kot program ne more obstajati brez prostora v katerem obstaja in deluje, tako tudi zgradbe brez funkcije ne moremo označiti za arhitekturo. Arhitektura je ustvarjalna dejavnost, ki združuje skrajno utilitarna tehnična in funkcionalna znanja z razmišljanjem o pomenih, vlogah, ki jih ima zgradba v širšem družbenem kontekstu. Vsaka zgradba je zgrajena z v naprej določenim namenom. Ta določa njeno velikost, strukturo in obliko. Če povzamemo misel slovitega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta (1867–1959), Plečnikovega sodobnika (1872–1957), sta arhitektura in funkcija eno, kar pomeni, da sta neločljivo povezani in da je neka arhitektura takšna, kot je, prav zaradi vsebine, kateri je namenjena.

Prenove zgradb, poleg izboljšanja konstrukcijskih lastnosti in funkcionalnosti prostorov ter vgradnje sodobnih tehnologij, omogočajo tudi vpeljavo novih vsebin v obstoječe strukture. A tudi prenova je vedno načrtovana z mislijo na novo rabo zgradbe. Tako je tudi mojster Plečnik nekdanji samostan preuredil s točno določenim namenom. Z namenom, da se v njem uredijo prostori šole za umetno obrt. Zato so Križanke takšne, kot jih poznamo danes. Zato so bile znotraj celote vzpostavljene nekatere nove smiselne funkcionalne povezave, zato so bili oblikovani prostori namenjeni različnim dejavnostim, zato so posamezni deli kompleksa dobili nov namen in novo podobo, ki je drugačna od izvorne. In tudi zato je na pročelju stavbnega trakta na južni strani vstopnega dvorišča zapis: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.«

Prav takšne Križanke so bile razglašene za spomenik državnega pomena.

Ali torej lahko spomeniku, pri katerem je med vrednotami, ki utemeljujejo razglasitev Samostana Križanke za spomenik državnega pomena, posebej izpostavljena celostna preureditev Križank za srednjo šolo in slovesni letni prireditveni prostor, odvzamemo njegov neločljivi del, to je njegovo vsebino, zaradi katere je takšen kot je? Ali bodo Križanke brez šole, za katero so bile preurejene v današnjo, kot spomenik državnega pomena zaščiteno obliko in podobo, še vedno ta isti spomenik? Seveda ne, saj jim bo odvzeto bistvo.

Ob tem moramo nujno razmisliti tudi o tem, da so za razvoj ustvarjalnosti mladih, bodočih likovnih ustvarjalcev izjemno pomembni nekonvencionalni prostori – taki, ki so prežeti z duhom časa ter s sledmi generacij, ki so se v njih učile, ustvarjale in odraščale. V razpravah o umiku Srednje šole za oblikovanje in fotografijo iz območja Križank so najpogosteje v ospredju prostorske zagate in očitki o neprimernih delovnih pogojih. Res je, da odsotnost telovadnice in prostorske omejitve na prvi pogled ne dosegajo standardov, ki jih običajno povezujemo z idealno šolo, opremljeno z dovolj učilnicami, športnimi površinami in sodobno infrastrukturo ter da reševanje teh problemov zahteva inovativne rešitve in premislek, kako pomanjkljivosti obrniti v priložnost. Vendar pa bistvo kakovostnega izobraževanja ni zgolj v tehnični popolnosti, temveč v duhu prostora – v tem, kako ta oblikuje identiteto šole, ustvarjalno klimo dijakov in njihovo občutljivost za kulturo. Dediščinski objekt, oblikovan v značilnem Plečnikovem slogu, mladim ponuja nekaj, česar sodobni šolski kompleksi nimajo: navdihujoče okolje, ki spodbuja domišljijo, radovednost in spoštovanje do umetnosti. Prav takšna šola je lahko, kljub omejitvam, prostor, kjer vznikajo ideje, kjer rastejo talenti in kjer ustvarjalnost ni zgolj predmet pouka, temveč način razmišljanja.

Za umetniško izobraževanje je navdih ključen del procesa. Odsotnost popolnosti ne izniči vrednosti okolja, ampak lahko deluje kot izziv, ki krepi iznajdljivost, uči prilagajanja in spodbuja preseganje meja. Idealnost zato ni le v prostorski perfekciji, temveč v tem, ali prostor omogoča živ, raziskovalen odnos med umetnostjo, učenjem in skupnostjo. Dejstvo je, da neidealna infrastruktura še ne pomeni neidealne šole – prav nasprotno, lahko postane vir avtentičnega navdiha ter neponovljive učne izkušnje. Če šola ni popolna v infrastrukturnem smislu, je lahko idealna v kulturnem, identitetnem in navdihujočem smislu.

Zato prisluhnimo tudi dijakom, ki imajo šolo radi, se v njej počutijo doma in je kljub za današnje standarde “neidealnim” razmeram nikakor nočejo zapustiti.

Šolo v Križankah moramo nujno razumeti tudi kot nepogrešljiv del mesta, kot si jo je pri njenem snovanju zamislil že Plečnik. Naj bo ohranitev šole v Križankah izraz zavedanja, da potrebujemo odprte, javno dostopne prostore, ki živijo skupaj z mestom in ga bogatijo s svojim vsakodnevnim življenjem in raznolikostjo. Naj bo ohranitev šole v sklopu Križank tudi znak upora. Upora proti razkroju demokracije in družbene povezanosti. Kot družba pokažimo, da sta skupno in skupnost pomembnejša od partikularnih interesov moči.

* * *

Besedilo je priloga odprtemu pismu Varuhov Plečnikovega izročila, 7. januar 2026