Alter arhitektura: Gnezdo

Arhitektka Janja Štibernik je v Škofji Loki preoblikovala bivalne prostore za bodočo mlado družino. Par si je zaželel prijetno okolje, v katerem se bodo ustvarili eni izmed prvih spominov njunega otroka. Jedro novega doma predstavlja osrednji bivalni prostor, zato je bil ta oblikovan s posebno mero pozornosti. Osnovne misli o podobi projekta so bile udobje, svežina, brezčasnost, nevtralnost, odprtost in predvsem občutek domačnosti.

»Ime Gnezdo deluje kot konceptualni in simbolni okvir projekta. Ne nanaša se zgolj na metaforo doma, temveč na zavestno ustvarjeno zatočišče, ki sta ga investitorja oblikovala za svojo družino – kot svoj novi dom in hkrati prvi prostor pripadnosti prihajajočega člana. Interier tako presega funkcionalno raven bivanja in se vzpostavlja kot intimna arhitektura skrbi, rasti in povezanosti.«

Trije glavni elementi bivalnega prostora so bili jasno definirani: kuhinjski otok, jedilna miza in zofa. Ti pa niso zgolj funkcionalni objekti, pove arhitektka, »predstavljajo središče vsakdana, zato je bilo snovanje interierja usmerjeno v iskanje uravnoteženega in prefinjenega dialoga med njimi«. Osnovna načela projekta se izražajo v barvni paleti, ki je zadržana, a ne monotona. Belina v prostoru ustvarja podlago za intenzivnejše poudarke. Les, po želji naročnikov v naravni barvi hrasta, se z njo dinamično prepleta: v osrednjem prostoru komplementira podlagi, v spalnici intimnega značaja pa prevzame glavno vlogo, kar nakazujejo že lesena vrata, ki vanjo vodijo iz bivalnega prostora. Toplo podlago v osrednjem prostoru nadgrajujejo posamezni poudarki: črna vertikala kamina z arhetipskim značajem, mehka gozdno zelena zofa na podlagi perzijske preproge, masivna lesena miza in kuhinjski otok, obložen s svetlim kamnom z izrazito oranžno žilo.

Tekstilni poudarki zaokrožujejo celovitost in prispevajo k občutku mehkobe: oblazinjen kotiček, preproga, zofa ter nežne prosojne zavese. Slednje tvorijo celovito ploskev prostora in zmehčajo svetlobo, ki proseva. Splošna osvetlitev je zadržano bela, pletena viseča svetila nad jedilno mizo pa predstavljajo ključen poudarek koncepta.   

»Simbolika gnezda se subtilno odraža tudi v materialnem in oblikovnem jeziku prostora – zgovorna so viseča svetila, ki s svojo strukturo, teksturo in organsko formo evocirajo podobo gnezda – ne dobesedno, temveč asociativno. S tem prostor ne nagovarja le racionalno, temveč tudi čutno, skoraj nezavedno, in utrjuje občutek topline, zaščite ter umirjene domačnosti.«