Ali so otroci danes res bolj odvisni od tehnologije? Strokovnjaki opozarjajo na pomembno razliko

Kratek odgovor je: pri delu otrok in mladostnikov da, vendar ne zato, ker bi bila sama tehnologija nujno “slabša” kot nekoč, temveč zato, ker je postala stalno prisotna, težje omejljiva in pogosto namenoma zasnovana tako, da zadržuje pozornost. To še ne pomeni, da je vsak otrok odvisen. Pomeni pa, da je problematična raba digitalnih medijev danes bolj pogosta, bolj zgodnja in bolj vpeta v vsakdanje življenje kot pred desetletjem.

Vprašanje zato ni samo, koliko časa otrok preživi pred zaslonom. Bolj pomembno je, kaj tam počne, kako težko neha, ali zaradi tega trpijo spanec, gibanje, šola, odnosi ali razpoloženje in ali je zaslon postal glavni način pomiritve, zabave ali bega.

Kaj sploh pomeni, da je otrok “odvisen od tehnologije”?

V pogovornem jeziku starši pogosto rečejo, da je otrok odvisen že zato, ker veliko uporablja telefon ali se razjezi, ko mu ga vzamejo. To samo po sebi še ni odvisnost.

Bolj natančno je govoriti o problematični rabi. To pomeni, da otrok uporabo težko nadzira, da jo nadaljuje kljub posledicam in da zaradi nje pešajo druga področja življenja. WHO je leta 2024 za Evropo poročala, da je delež mladostnikov s znaki problematične rabe družbenih omrežij narasel s 7 odstotkov v letu 2018 na 11 odstotkov v letu 2022, dodatnih 12 odstotkov pa je bilo v tveganju za problematično igranje digitalnih iger.

Foto: Otrok na telefonu

Zakaj je danes tveganje večje kot včasih?

Današnja tehnologija ni več omejena na en družinski računalnik v dnevni sobi. Je v telefonu, uri, tablici, igralni konzoli, šoli in pogosto tudi v socialnem življenju otroka.

To pomeni tri spremembe hkrati:

• dostop je skoraj neprekinjen
• vsebine se prilagajajo otrokovim navadam
• prekinitev je težja, ker aplikacije uporabljajo samodejno predvajanje, neskončno drsenje in obvestila

Ameriška pediatrična akademija zato v novejših priporočilih poudarja, da ni dovolj šteti minut. Presojati je treba kakovost, kontekst in vpliv na otrokovo delovanje. Če otrok zaradi zaslona manj spi, se manj giblje, se težje umiri brez naprave ali se umika iz odnosov, je to bolj pomembno kot sama številka ur.

Ali drži, da so vsi otroci danes preveč na ekranih?

Ne. To je preširoka trditev.

Mit: vsak otrok, ki veliko uporablja tehnologijo, je že odvisen.
Dejstvo: veliko otrok uporablja tehnologijo pogosto, a brez hujših posledic. Težava nastane, ko uporaba postane prisila, stalni pobeg ali glavni regulator čustev.

UNICEF opozarja, da digitalne tehnologije otrokom prinašajo tudi izobraževalne, socialne in ustvarjalne koristi. Težava zato ni v obstoju tehnologije, ampak v načinu uporabe, starosti otroka, stopnji nadzora, zasnovi platform in v tem, ali ima otrok dovolj drugih virov zadovoljstva.

Foto: Uporaba tehnologije za izobraževanje

Primer iz vsakdanjega življenja je preprost. Otrok, ki po šoli eno uro igra igro, nato pa gre ven, naredi nalogo in normalno zaspi, ni v isti situaciji kot otrok, ki ob odvzemu telefona doživi močan izbruh, ponoči skriva napravo pod odejo in izgublja zanimanje za vse drugo.

Kateri znaki kažejo, da ne gre več le za navado?

Najbolj zgovorni so vzorci, ne posamezen slab dan.

Pozorni velja biti, če otrok:

• težko preneha, tudi ko to želi ali obljubi
• postane izrazito razdražljiv brez naprave
• zanemarja spanec, gibanje, prehrano ali šolske obveznosti
• izgublja interes za dejavnosti brez zaslona
• uporablja tehnologijo skoraj izključno za pomirjanje stiske
• skriva dejanski čas uporabe ali vsebino

Zelo pomemben znak je tudi, ali zaslon postane prva in skoraj edina pomoč ob dolgčasu, tesnobi, osamljenosti ali konfliktu. Takrat problem ni le tehnologija, ampak tudi to, da otrok nima dovolj drugih načinov uravnavanja počutja.

Kaj kaže širši evropski in slovenski okvir?

Evropski podatki kažejo, da je digitalna raba med mladimi postala običajen del vsakdanjika, problematična raba pa ni več obrobna izjema. WHO-jeva raziskava HBSC je zajela skoraj 280.000 mladih, starih 11, 13 in 15 let, v 44 državah in regijah Evrope, srednje Azije in Kanade, kar daje ugotovitvam precejšnjo težo.

Slovenski statistični urad medtem kaže, da je internetna raba zelo razširjena. V prvem četrtletju 2024 je internet uporabljalo 91 odstotkov prebivalcev med 16. in 74. letom, v skupini od 16 do 24 let pa ga je večkrat na dan uporabljalo 99 odstotkov. To niso podatki za mlajše otroke, vendar jasno kažejo okolje, v katerem odraščajo: digitalna prisotnost je postala normalna, ne izjema.

Za slovenske družine je zato ključno realistično izhodišče. Cilj ni “življenje brez tehnologije”, ampak otroštvo, v katerem tehnologija ne izrine osnovnih razvojnih potreb.

Kaj lahko starši naredijo takoj, brez dramatiziranja?

Prvi korak ni kazen, ampak opazovanje. Teden dni je smiselno spremljati, kdaj in zakaj otrok seže po napravi.

Foto: Opazovanje navad otroka

Nato pomagajo štiri preproste poteze:

• določite jasne ure brez zaslonov, zlasti pred spanjem
• odstranite naprave iz spalnice
• postavite dogovorjena pravila za šolo, igro in družbena omrežja
• otroku ponudite resnično alternativo, ne le prepovedi

Pomembno je tudi, da odrasli preverijo lastne navade. Če je telefon stalno na mizi, v roki in v pogovoru, otrok ne dobi verodostojnega sporočila o mejah. Pri tej temi so zgled, ritem in odnos običajno učinkovitejši od moraliziranja.

Kaj si je vredno zapomniti?

Otroci danes niso nujno “bolj pokvarjeni” ali “manj disciplinirani” kot nekoč. Živijo pa v okolju, kjer je tehnologija bolj vsiljiva, bolj osebna in bolj spretna pri zadrževanju pozornosti. Zato je odgovor da: pri delu otrok je tveganje za problematično odvisnost od tehnologije večje kot prej, vendar rešitev ni panika, temveč jasne meje, dober zgled in pogled na celotno otrokovo življenje.

Pripravil: J.P.

Vir: WHO za Evropo, UNICEF, Ameriška pediatrična akademija, HealthyChildren, OECD, Statistični urad Republike Slovenije