»Ali se bo moj otrok še kdaj smejal?« Izpoved Viktorije Petrovič, mame fanta, poškodovanega v požaru dijaškega doma

Slovenijo je pred letom dni pretresla novica o požaru v dijaškem domu v Ljubljani. Pretresla je vse, še posebej starše. Še posebej pa se nas je dotaknila, ker se gorečim zubljem ni mogel izogniti takrat 16-letni Vid iz Kočevja – fant poln življenja, vsestranski dijak računalniškega tehnika na Vegovi, ljubitelj gorskega kolesarjenja. 30. januar 2025 ga je zaznamoval za vse življenje. Spomin na močno opečeno telo svojega ljubljenega sina bo mamo Viktorijo Petrovič spremljal za vse večne čase. Po letu dni nenehne borbe o tem govori stoično – ne zato, ker ne bi bolelo, ampak ker je morala preživeti. Vidovo telo danes govori o težki borbi. A živi. Čeprav bi lahko bilo drugače.

Ljudje na prvo žogo sodimo po videzu, po prvem vtisu. Nasmejana in zgovorna Kočevka Viktorija Petrovič ne deluje kot nekdo, ki ima za seboj leto, kakršnega ne bi smela doživeti nobena mama. A videz ni vse. Konec lanskega januarja je prinesel neprijetno novico, za katero ni niti slutila, da bo postala praktično nočna mora.

»Bilo je tako,« začne Viktorija. »Vid je imel še vedno prijavljen naslov pri očetu, zato je policija najprej prišla tja. Povedali so, da je bil požar v dijaškem domu v Ljubljani. ‘Ne tako grozen,’ so rekli. ‘Požarček.’ Nekaj fantov naj bi bilo malo poškodovanih. In da se morajo starši oglasiti v UKC,« opisuje. Malo po peti uri zjutraj sta se odpravila proti Ljubljani, nevedoč, kaj ju čaka.

In tisto, kar jo danes še vedno preseneti, je njena mirnost. »Čisto mirno… mislim, mirno.« V glavi so bile razlage, ki jih starš uporabi, da ostane pri sebi: »Fantje so nekaj počeli v kuhinji, kdo ve kaj, malo se opečejo, malo se nadihajo dima, nič hujšega,« obnavlja misli tistega dne.

Klicala je sina, ki se po njenih pričakovanjih ni oglasil. Potem je med vožnjo poklicala še varnostnika v internatu, ki jo je pomiril, da ni nič hujšega.

VIR: Gasilska brigada Ljubljana.

V UKC-ju so jo dali v posebno sobo. Čakala je, da vanjo vstopi Vid.

Minilo je nekaj minut. Potem je prišlo sporočilo. Prijateljica ji je poslala povezavo do novice.

»Berem: nekaj prepeljanih v UKC. Eden huje poškodovan. In takrat… takrat mi je šele kliknilo. Malo si tudi očitam, da kot mama nisem imela šestega čuta že prej, da je nekaj hudo narobe.«

V sobo, v katero je pričakovala, da bo vstopil Vid, sta vstopila zdravnika in sestra. Povedali so ji, da je huje opečen, da opekline prekrivajo okoli 50 odstotkov telesa. Glava, roke, noge, tretja stopnja …

Zdravniki so bili profesionalni. Mirni. »Sestra te drži za roko,« se spomni in doda, kako korektni so v takšnih trenutkih.

Rekli so, da bi bilo najbolje, da ga identificira pred operacijo. Da bo potreboval presaditve. Da mu bodo naredili odprtino za dihanje. Viktorija se spomni, kako je realnost postala težka kot beton.

In sredi vsega kaosa se pojavi slika, ki z resničnostjo nima stika, a je edina, ki jo še ima: »Ta fant naš… tak dobrovoljček. Športen, živahen, zabaven. S smehom, ki napolni prostor.« In v glavi sočasno vprašanje: kako je, kaj je z njim? Vmes še informacija, da je edini, ki je huje poškodovan. V glavi ji je odzvanjala beseda »identifikacija«, ob kateri res pomisliš na najhujše.

Starša so peljali po dolgih – v bistvu najdaljših – hodnikih, da bi eden od njiju identificiral lastnega sina. Odločila se je, da bo ona tista. »Če je to zadnji pogled na mojega otroka, ga hočem jaz videti.«

V sobi je ležala oseba, ki ni bila podobna njenemu sinu, in za trenutek je pomislila, da to morda sploh ni on. Neprepoznaven obraz, zabuhel, otečen, brez ene dlačice – vse je bilo otečeno.

Zdravniki so rekli, da ga čaka večurna operacija. Morda štiri ure, mogoče pet … odvisno, koliko bo zdržalo njegovo telo.

»Več ko bo zdržalo, več bomo lahko naredili,« je rekel kirurg. Viktorija se spomni, kako so povedali nekaj, kar zveni skoraj kruto, a je v resnici edino upanje: dlje kot zdrži, boljše je. Ko se je čas operacije zavlekel na sedem ur, je pomislila na to, kako močan je njen Vid.

Čakanje je bilo neznosno. Misli so tavale od enega do drugega scenarija. »Pripravljena sem bila na nekaj hudega. Res hudega. Bo morda invalid? Upala sem, da bo glava v redu. A pri takih opeklinah si ne upaš ničesar predstavljati.«

Mimo staršev so se sprehajali ljudje. Ljudje, ki se smejijo. »In jaz sem se spraševala: ali se bom še kdaj smejala? Ali se bo moj otrok še kdaj smejal? Ali ga bom še kdaj prijela za roko?«

Po operaciji …

Vidu so presadili kožo. Upali so, da bo ta umetna koža zdržala štirinajst dni, da telo ne bo zaznalo, da je tuja, in je ne bo zavrnilo. Telo, ki ga je požar močno prizadel, je potrebovalo zaščito. Telesna temperatura je padla na 34 stopinj.

»Greli so ga z grelno prevleko, ga zavili, da se ne bi podhladil. Okoli njega monitorji, aparati, dihalni aparat, cevke, stekleničke, sonda,« opisuje prizor z intenzivne nege, ki je bila resnično intenzivna.

Peti dan je telo zavrnilo tujo kožo, rane so se začele gnojiti. Potrebna je bila nujna operacija s presaditvijo njegove lastne zdrave kože na opekline.

»To ni opeklina, ko se na površini spečeš. To je vročina od spodaj,« pove izjemno močna mama. Hkrati so bili ogroženi vsi notranji organi.

Dolgih šest tednov

Vid je bil v umetni komi šest tednov. Zdravniki so predvidevali skoraj dva meseca. Ampak njegovo telo se ni dalo. »Hotel se je zbujati,« pravi Viktorija. Doze so bile enormne. »Rekli so, da bi take doze odraslega že zdavnaj ubile.« Pri njem pa so jih komaj še lahko povečevali.

V fazi prebujanja je iz sebe spustil takšno stisko, ki je tudi brez glasu zabolela vse, ki so ga tisti trenutek videli.

Ko se je naposled začel mirneje prebujati, so mu prijatelji poslali filmček. Takrat se je na njegovem obrazu narisal rahel nasmešek.

50–50. In potem »male zmage«

Zdravniki niso dajali obljub. »Vedno je bilo 50–50. Potem je potreboval manj kisika. Pljuča so se začela čistiti. Vmes so odpovedale ledvice. Skoraj dva tedna. Bile so okužbe – ena je šla s tretjim antibiotikom, druga šele s četrtim, petim. Trdovratna. Hrana po sondi skozi nos, poleg infuzije, gosto hranilo, da bi ohranili delovanje črevesja.«

Viktorija se spomni, da je vsak »normalen pritisk« pomenil zmago. Vprašam jo, kdaj je začutila, da so možnosti boljše kot 50–50. »Šele proti koncu,« pove. Ko so premagali bakterijo, ko so ledvice začele delati, ko je dihal samostojneje oziroma potreboval manj kisika. Takrat je prvič pomislila, da bo morda res preživel.

Skrbele so jo tudi oči. Roženica je potrebovala vlago, omenjalo se je tudi zašitje vek, a potem so našli drugo rešitev – mazanje z mazilom.

In nato so prišle »male zmage«: »Začele so rasti trepalnice. Začeli so rasti lasje.«

Po dveh, treh tednih so se ga lahko šele dotaknili z rokavico. »Ko se ga dotakneš… solze kar tečejo same. Kot da imaš novo rojstvo. Na nek način se rojeva nazaj.«

Prvič se je nasmejal 6. marca, spregovoril okoli 20. marca.

Sprva ni vedel, kaj se je zgodilo. Viktorija ga je vprašala: »Vid, a ti veš, kaj je bilo s tabo?« Odkimal je. »A bi rad vedel?« Na vprašanje je prikimal. Previdno in počasi mu je povedala, kaj se je zgodilo. Od vse nesreče, ki se je zgodila njemu, je najprej vprašal za prijatelja.

Viktorija Petrovič.

Štiri mesece pozneje: dom. In nova bitka

Zdravniki so sprva napovedovali: do poletja ga ne bo doma. Dva meseca kome, dva meseca UKC, potem rehabilitacija. Pa je šlo hitreje. »Njegova moč, mladost, čudež,« reče.

Konec marca je šel na Sočo. Tam je bil do konca maja. »Slaba dva meseca v UKC, dobra dva na rehabilitaciji. Skupaj štiri mesece.« A Viktorija ima občutek, da je šel iz UKC malce prezgodaj – ker Soča je rehabilitacija, rane pa so zahtevale specializirano oskrbo.

»Najprej ste molili, da preživi, zdaj želite pa vse,« ji je kdo rekel. In Viktorija odgovori brez ovinkov: »Ja. Zdaj hočem vse. Zdaj je on preživel. Čuti konice prstov. Dajmo narediti vse.«

Danes ima brazgotine po nogah in rokah. Največ težav pa s prsti desne roke. Večino časa nosi kompresijo. Rokavice ga motijo, predvsem dlani: tiščijo, žulijo, nastanejo nove ranice. »Ni lepo za videti,« pove Viktorija. »Veliko dela je s tem.« Hodi na fizioterapijo, poskuša raztegovati, a napredek je komaj opazen.

Obraz – obraz je, kot reče sama, čudež. Brazgotina na nosu, nekaj po bradi in ušesih. Pokaže mi slike. Na njih je čeden najstnik, čigar roke pa resnično izdajajo težko preizkušnjo.

A zunanjost je eno, notranjost je drugo. »Mene je najbolj skrbelo, kako se bo prvič pogledal. Kako bo vse to sprejel. Včasih pride tudi jeza.« A gre hitro ven, da zaščiti svoje ljubljene.

Kaj se je zgodilo tisto noč

Viktorija pravi, da se s krivdo za požar takrat ni ukvarjala. »Takrat ni bilo pomembno, kdo je kriv. Samo da naš fant pride iz tega.« Kasneje je izvedela po koščkih.

Vid je spal. V dimu ni bil viden. Nato je v sobo udaril ogenj. Okno se je razbilo. Punca iz sosednje sobe je govorila z njim in ga nagovarjala, naj skoči skozi razbito okno. Vid je očitno izbral drugo pot: čez ogenj, skozi vrata, proti izhodu.

Vid se ne spomni vročine. Spomni se, da je počepnil in šel po vseh štirih – ker je bil nekoč gasilec in je vedel, da je pri tleh več kisika. Ne ve, kako ga je peklo. »Mogoče se bo kdaj spomnil,« so rekli.

»Bila sem kot robot«

Ko se danes spominja tistega obdobja, Viktorija priznava, da je dolgo delovala »tehnično«. Ker drugače ni šlo. »Bila sem kot robot.« Obiski. Domov. Trenutki z dvanajstletno hčerjo, ki je tudi sama doživljala stres, a zelo stoično prenašala vse skupaj. Šola. Odpoved ekskurzij. Dokumenti. Internat. Tisoč stvari.

In vmes še misli, ki so bile skoraj absurdne, a resnične: da mu je zgorelo vse, da nima osebne izkaznice, da »sploh ne obstaja«. »Take stvari so me bolele,« reče.

Včasih si je želela, da bi jo »zamrznili« in zbudili čez tri mesece. »Pa ne moreš,« reče tiho. »Koščke moči moraš zbrati zanj in biti tam.«

Leto pozneje: telo govori, a srce še vedno dela

Danes Vid živi. Njegovo telo govori o opeklinah, o brazgotinah, o kompresiji, o rokavicah, o fizioterapiji, o prstih, ki morda ne bodo ostali taki, kot bi si želeli. Govori o tem, da bo zdravljenje še trajalo. Da čakajo. Da iščejo možnosti. Da hočejo narediti »vse«.

Družina se trudi, da se vrne Vid, ki se je s kolesom spuščal po hribu in se smejal na ves glas. Želijo si, da bo končal šolo in da bo lahko karseda brezskrbno okusil odraslo življenje. Zaradi izkušnje, ki jo nosi, bo odrasel hitreje. Čeprav noben otrok ne bi smel prehitro odrasti in nobena mama ne bi smela trepetati za življenjem svojega otroka.

Viktorija pomeni zmago. Vid izhaja iz latinskega imena Vitus, ki pomeni življenje. V njuni zgodbi to niso besede, ampak resničnost.