Alenka Ribič. Balet je ostal del mojega življenja, le moja vloga v njem se je spremenila.

Alenka Ribič, baletna solistka, ki je bila dolga leta zaščitni znak mariborskega baleta je pred trinajstimi leti zaključila baletno kariero in od takrat dalje je uspešna asistentka mnogim koreografom in plesalcem. Pogovor je nastal po uspešni predpremieri Tramvaja Poželenje v Atenah.

Draga Alenka, dobrodošla na Paradinem portalu in dolga sezona se zelo počasi zaključuje. Čaka vas še gostovanje v Dubrovniku in najbrž ste imeli že prve vaje za novembrski balet Bajadera. Zadnja dva meseca pa sta bila zate še posebej delovna saj si bila asistentka Valentini Turcu pri njeni predstavi Tramvaj Poželenje v Atenah. Kako si dihala atensko plesno energijo?
Pozdravljena, Barbra! Veš tisti občutek, ko rečeš, da je to maksimum predstav in vaj, da si vedno starejši in da bo dela nekoliko manj? Potem pa pride nova sezona in ga je še več. Tako se je zgodilo letos. Moja že 37. sezona se počasi zaključuje, vendar je bila to ena težjih sezon tako zame in kot za plesalce. Začela se je s poučevanjem na poletni baletni šoli na Konservatoriju v Mariboru. Takoj zatem sem odšla v Salzburgu, kjer sem bila asistentka za Valentinino predstavo Carmen. Po vrnitvi v Maribor, so se že začele priprave za gostovanje z Grkom Zorbo na Cipru, Frida Kahlo, nato Hrestač, Tramvaj Poželenje, Labodje jezero in kot ‘za piko na i’ še 2 meseca v Atenah. Tam mi je Valentina zaupala vlogo asistentke pri njenem novem baletu Tramvaj poželenje, ki je nastal v koprodukciji z grškim nacionalnim baletom. Delo v čudoviti stavbi SNFCC, kjer domuje grški nacionalni balet, je bilo izjemno navdihujoče, čeprav se je bilo treba večkrat soočiti tudi s stresnimi situacijami. Plesalci so namreč istočasno pripravljali več stilsko zelo različnih predstav, klasični balet, na katerem temelji tudi Valentinina koreografija, pa je predstavljal le manjši del njihovega repertoarja. Zaradi tega smo imeli včasih na voljo le uro in pol vaj na dan, pa še takrat niso bili prisotni vsi plesalci. Ker imajo na voljo kar tri baletne dvorane, sva si s Syanom (Sytze Jan Luske op.u.), ki je bil prav tako asistent predstave, razdelila vaje, da bi v čim krajšem času opravili čim več dela. Ves vložen trud in stres pa so več kot poplačali plesalci. Ves čas ustvarjalnega procesa so bili izjemno motivirani, željni novih izzivov in vedno pripravljeni dati svoj maksimum. Po vrnitvi v Maribor smo že začeli priprave na Don Kihota, ki ga septembra čaka gostovanje.

S plesalci grškega nacionalnega baleta. (foto: osebni arhiv)

Imajo pa Atene kar poseben ‘vajb’, kajne?
V skoraj dveh mesecih bivanja v Atenah sem dobro spoznala njihov način dela in življenjski slog, ki se precej razlikuje od našega. Nikamor se jim ne mudi. Če se vaja začne deset minut kasneje, to nikogar ne zmoti, odmor pa mora biti točno ob uri. Ljudje so izredno prijazni, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, promet pa je presenetljivo miren in strpen. Poseben čar pa mestu daje tudi odlična hrana ter možnost, da se po napornem dnevu ohladiš v morju, ki je od gledališča oddaljeno le nekaj postaj s tramvajem.

Tramvaj Poželenje Valentine Turcu je doživel predpremiero junija v Atenah, premiara pa bo februarja prihodnje leto.

Doživeli ste stoječe ovacije na premieri, tega niste pričakovali, kajne?
Žal mi je bilo, da se Valentina ni mogla udeležiti premiere saj je bila istočasno v zadnih dneh pred premiero Othella v HNK Zagreb.Bila pa je z nami na najpomembnejših odrskih vajah, ves čas pa je spremljala naš ustvarjalni proces in bila nad doseženim ter nad predanostjo plesalcev izjemno navdušena. Stoječe ovacije so bile čudovita nagrada za ves trud, ki smo ga vložili v predstavo. Ko vidiš, da občinstvo tako močno začuti zgodbo in delo celotne ekipe, dobi ves vložen trud še poseben pomen. Takšni trenutki ostanejo s tabo.

S kolegom Antonom Bogovim sta bila nepogrešljivi baletni par mariborskega baleta.

Ko si nekako sezula baletne špice pred trinajstimi leti ali si si predstavljala, da se boš tako odlično znašla v asistenci?
Vedno sem se videla v vlogi asistentke in pedagogoginje, ko bom nekoč zaključila plesno kariero. Še posebej zato, ker Maribor dolga leta ni imel domačega pedagoga oziroma asistenta, ki bi bil plesalcem ves čas na voljo.
Moja plesna pot se je končala pred 13 leti, ko sem se med Valentinino predstavo Romeo in Julija tako hudo poškodovala, da nisem mogla več plesati. Hkrati pa sem se zavedala, da bi slej ko prej tako ali tako zaključila aktivno kariero.Kot prvakinja sem večinoma plesala glavne vloge v klasičnih baletih,ki od telesa zahtevajo ogromno, zato pride trenutek, ko telo preprosto ne zmore več vsega. Vendar tega nikoli nisem doživljala kot konec. Balet je ostal del mojega življenja, le moja vloga v njem se je spremenila.

Za vas plesalce je seveda šok, ko zapustite oder, ko vsakodnevni adrenalin popusti, ko se telo umiri in začenja delovati mogoče nekoliko izven dolgoletne discipline. Pri tebi se mi vseeno zdi, da si še vedno v intenzivnem procesu vsak dan in telo te kar uboga. Imam prav?
Pri sebi ne morem govoriti o kakšnem šoku. V svoji karieri sem odplesala skoraj vse klasične vloge, ki jih balerina sanja, da jih bo nekoč plesala. Poleg tega sem imela priložnost plesati tudi v neoklasičnih in sodobnih predstavah, ki so bile takrat del našega na reperoarju. Pravzaprav se moje telo ni imelo časa umiriti. Ko sem prevzela delo asistentke in začela voditi treninge, sem v gledališču preživela več časa kot takrat, ko sem sama plesala. Prej sem opravila svoje vaje in šla domov, danes pa sem tukaj za vse plesalce. Ali me telo še uboga? To je predvsem odvisno od vremena. Balet pa seveda pusti svoje posledice.

Na vaji z Valentino Turcu in mariborskim baletom.

Kako pa so te kolegi sprejeli, ko si zamenjala pogled in jih sedaj gledaš s čisto drugačne perspektive in kako si sama ustvarila pravilen pristop do njih, ker vi plesalci ste kar krhka čuteča bitja, kajne?
Kot asistentka sem pomagala že v času, ko sem bila še aktivna balerina, zato je bil prehod precej naraven. Včasih se pošalim, da sem poleg pedagoginje in asistentke tudi mama, zdravnica, psihoterapevtka. Med plesalcem ter asistentom oz. pedagogom je najpomembnejše medsebojno spoštovanje. Plesalec se mora dobro počutiti v svoji koži in v svoji vlogi. Da to doseže, mora zaupati človeku, ki ga vodi skozi proces, ga usmerja in poskuša iz njega izvleči njegov največji potencial. Ko plesalec verjame vase, ja to takoj vidno na odru. To začuti tudi publika. Prav zato mi največ pomeni, ko med plesalci in mano obstaja iskreno zaupanje.

Iskreno. Kaj najbolj pogrešaš iz časov svoje intenzivne baletne kariere in kaj je tisto česar sploh ne pogrešaš?
Če sem iskrena, mi je najbolj žal, da v času moje kariere ni bilo toliko različnih neoklasičnih in sodobnih predstav, kot jih je danes. Tudi način dela je drugačen. Današnji repertoar Baleta SNG Maribor plesalcem omogoča, da se preizkusijo v vseh baletnih zvrtseh, kar je v današnjem času skoraj nujno. Sicer pa svoje plesne kariere ne pogrešam. Danes mi največ pomeni zaupanje plesalcev in trenutek, ko vidim, da sprejmejo moje korekcije, na odru uživajo in jih publika za njihov trud nagradi z iskrenim aplavzom. To je danes moj največji poklon.

Plesalci ji zaupajo.

Zdajle te čakajo verjetno malo dnevi na off. Ali tudi na počitnicah skrbiš, da si v formi ali se tudi pregrešiš z neaktivnostjo, kakšno sladico več in mislimi na nič?
Počitnic se vedno zelo veselim, čeprav so pri meni precej aktivne. Najraje pobegnem v naravo, v hribe, rada potujem in raziskujem nove kraje in preživljam prosti čas ob knjigah. Težko sem dolgo pri miru ali na enem mestu. Seveda si privoščim tudi kakšno dobro sladico več, predvsem pa uživam v tem, da za nekaj časa gledališče zamenjam za naravo in si napolnim baterije za novo sezono.

Alenka si je po končani karieri lahko omislila tudi zelo kratke lase.

Kakšni izzivi te čakajo naprej, že veš?
Začetek nove sezone bo zelo pester. Čaka nas velik klasičen zalogaj -Bajadera. Ob njej bomo pripravljali še Don Kihota za gostovanje na Cipru in že na začetku sezone tudi Romeo in Julijo. Seveda ne bo manjkal tradicionalni Hrestač. Nato pa me ponovno čakajo Atene, kjer bo februarja uradna premiera Tramvaj Poželenje. Junijska predstava je bila namreč pripravljena ob odprtju festivala, februarja pa bo sledila prava premierna uprizoritev. Po vseh teh letih me še vedno najbolj navdušuje to, da nobena sezona ni enaka prejšnji in da se vedno znova odpirajo novi izzivi.

Kaj še vedno prinaša balet v tvoje življenje?
Balet je še vedno moje življenje. Ne več v enaki obliki kot nekoč, ko sem stala na odru, ampak je še vedno del mene in mojega vsakdana. Danes me osrečuje drugačna odgovornost-spremljati plesalce na njihovi poti, jim predajati svoje znanje in izkušnje ter jih opazovati, kako rastejo kot umetniki. Verjamem, da je največje bogastvo našega poklica prav to, da lahko svoje znanje prenašaš naprej. Ko vidiš, da plesalec zaradi tvojega nasveta postane bolj samozavesten, da na odru zaživi in uživa, je to zame danes enako lep občutek, kot je bil nekoč aplavz po predstavi.
Seveda pa znam življenje živeti tudi zunaj gledališča. Zase lahko rečem, da sem kar en ‘multipraktik’ in vem, da mi tudi nekoč, ko balet ne bo več tako velik del mojega vsakdana, zagotovo ne bo dolgčas. Balet mi je dal neizmerno veliko-disciplino, vztrajnost, spoštovanje in ljudi, ki jih brez njega ne bi spoznala. Za vse to sem iskreno hvaležna.
Hvala in vse dobro, draga Alenka in lepo poletje.
Hvala tudi tebi!