Adriana Kuči: Lili Bosniae

2 hours ago 38

Adriana Kuči, novinarka in pisateljica, se je rodila v Sarajevu, pozneje pa živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji. Leta 2017 je objavila svoj romaneskni prvenec I prljavo in plavo. Leta 2022 je sledil njen prvi roman v slovenskem jeziku, Ime mi je Sarajevo, ki skozi intimne zgodbe raziskuje posledice vojne. V naslednjem romanu, Noč, ko je preplavala reko, obravnava nasilje v partnerskih odnosih.

Lili Bosniae je njen tretji roman v slovenščini, v njem pa skozi usode žensk iz različnih zgodovinskih obdobij raziskuje zamolčane ženske glasove in bremena, ki jih ženske nosijo skozi stoletja. Sama poudarja, da je ne zanima vojna kot taka, temveč predvsem ljudje in vprašanje, kaj naredijo s tem, kar se jim je zgodilo, in kako kljub ranam ohranijo sposobnost ljubiti, odpuščati in vztrajati. V romanu prepleta teme vojne, travme in iskanja pripadnosti, pri čemer se osredotoča na intimne zgodbe.

Lejlo spoznamo kot mladostnico v vojni v Sarajevu. To so leta dozorevanja, sanj in prve ljubezni. V krutih vojnih časih sta z Borisom našla uteho drug v drugem. Ko je Lejla zanosila, sta želela skupno prihodnost, a življenje je imelo drugačne načrte. Pripadnika nasprotnih narodov v razdeljenem Sarajevu nista imela možnosti. Materi sta združili moči in Boris je zapustil Sarajevo. Lejla je v samoti in osamljenosti rodila punčko. In odšla, ne da bi se ozrla. Tudi k staršem se ni vrnila. Takrat je del nje umrl. Nikoli več ni bila cela. Ko pozneje kot zrela ženska v svobodi spet povije deklico, se želi odkupiti za vse. Hčerko obsuje z ljubeznijo, ki jo je nekoč že hotela nameniti svojemu otroku. A vendar se senca, ki jo spremlja, nikoli ne umakne in Lejlina nepredelana preteklost v njun odnos zariše nepremostljivo razpoko.

Lili je otrok vojne. Rodila se je v Sarajevu in matere ni nikoli poznala. Odraščala je v sirotišnicah, njeno otroštvo je bilo brez ljubezni, dokler ni spoznala Vere. Vera je bila edina mati, ki jo je kdaj imela. Razumela jo je, ljubila in ji nudila varnost. A Vera je kmalu zbolela in umrla in Lili je ostala sama v Sloveniji, tujka, ki ni poznala niti svojih korenin. Naučila se je opazovati, molčati in biti nevidna. A v tem je našla svojo moč – čeprav zlomljena, je rasla naprej, kot cvetlica, po kateri je dobila ime. In videla in razumela je mnogo več kot marsikdo drug.

Ajša je Lejlina hči, rojena v zakonu s plitkimi odnosi in brez prave ljubezni. Lejla vso svojo ljubezen usmeri vanjo, da bi se s tem odkupila tudi zapuščenemu otroku. Ajša se v mladostniških stiskah odvrne od matere, med njima zazeva prepad, ki je videti nepremostljiv. Svojo mater vidi kot odmaknjeno perfekcionistko brez čustev, katere nikakor noče spustiti blizu. Lejla se v svoji stiski obrne na Lili ter jo povabi v svoj dom, da bi postala most med materjo in hčerjo.

Vse tri ženske nosijo bremena, o katerih se drugim ne sanja. In vse tri z molkom sporočajo več kot z izrečenimi besedami. A skozi molk govori vojna, ki ne izgine, ko se konča, ampak v življenjih tistih, ki so jo doživeli, traja in se nadaljuje v naslednjih generacijah.

Pretresljiv in slogovno dovršen roman, ki v bralca zareže kot britev in v njem pusti odtis – globok, grenak in dolgotrajen. Ki postavlja vprašanje, ali se lahko posamezniki, ki so doživeli vojno, sploh kdaj popolnoma zacelijo, in kako lahko kljub svojim ranam ostanejo ljudje.

Pogovoru z avtorico, Adriano Kuči, lahko prisluhnete 28. oktobra ob 19. uri v krajevni knjižnici Trzin.

Vabljeni!

»Lejla se sprašuje, ali ji usoda vrača zaradi tiste odločitve.

Ali je Ajša njeno vračilo – lekcija, ki se ponavlja, dokler se ne naučiš tistega, česar nisi razumel prvič.

Morda ji je življenje dalo hčer, ki je ne zna ljubiti, da bi jo naučilo nečesa, česar dolgo ni razumela.

Da ljubezni ne prepoznaš po tem, koliko boli, ampak po tem, koliko si pripravljen ostati, tudi ko te nekdo ne vidi, ne spoštuje in ne sprejema.

Lejla je dolga leta verjela, da prava ljubezen pomeni prenašati.

Da je resnično šele potem, ko boli.

A to ni ljubezen.

To je le navadna bolečina. Preživetveni refleks iz otroštva, ki ne ločuje med varnostjo in trpljenjem. Z Ajšo se ne bori več za to, da bi jo ljubila. Bori se, da bi si razjasnila, da biti tukaj zanjo, ljub vsemu, ni enako kot ostajati v nasilju.

Ostati pomeni izbrati odnose, v katerih si lahko varen, resničen, viden.

In čeprav jo Ajša vsak dan preizkuša, se uči, da tudi to materinstvo – naporno, ranljivo, brez zahval, ne more biti le kraj trpljenja.

Ampak vaja v sočutju.

Tudi do sebe.«

(str. 150)