»8. julij 1990 – Kočevski rog: Brez resnice ni sprave«

Pred šestintridesetimi leti je prva spravna slovesnost v Kočevskem rogu pomenila enega najpomembnejših trenutkov slovenskega narodnega prebujenja in demokratizacije. Po desetletjih prisilnega molka je slovenska javnost prvič odkrito spregovorila o povojnih pobojih, o prikritih grobiščih in o tisočih nedolžnih žrtev revolucionarnega nasilja, ki jim je komunistični režim odvzel življenje, dostojanstvo in pravico do groba.

Kočevski rog ni le kraj spomina. Je simbol ene največjih tragedij, ki je po koncu druge svetovne vojne zaznamovala slovenski narod. Povojni poboji niso bili posledica vojne, temveč zavestna in organizirana oblika revolucionarnega obračuna s političnimi in ideološkimi nasprotniki. Desetletja je oblast o teh zločinih molčala, prikrivala dokaze in svojcem odrekala pravico do resnice ter dostojnega pokopa njihovih najbližjih.

Demokratična Slovenija je nastajala tudi na pogumu ljudi, ki niso več pristali na molk o povojnih pobojih. Prva spravna slovesnost v Kočevskem rogu je pomenila začetek procesa vračanja zgodovinskega spomina narodu in jasno sporočilo, da prihodnosti ni mogoče graditi na zamolčanih zločinih. Brez teh korakov bi ostali ujetniki laži, na katerih je desetletja temeljil totalitarni sistem.

Osamosvojitev Slovenije ni pomenila zgolj ustanovitve lastne države, ampak tudi prelom s totalitarnim sistemom, ki je desetletja preprečeval svobodno razpravo o povojnih zločinih. Zato sprava nikoli ne more temeljiti na pozabi ali relativizaciji zgodovine. Prav tako ne more temeljiti na izenačevanju žrtve in storilca. Resnična sprava je mogoča le tam, kjer obstaja pripravljenost priznati zgodovinska dejstva, jasno obsoditi revolucionarno nasilje in spoštovati dostojanstvo vseh nedolžnih žrtev. To ni politično vprašanje, ampak vprašanje civilizacije, pravne države in spoštovanja temeljnih človekovih pravic.

Slovenija je v zadnjih desetletjih naredila pomembne korake pri raziskovanju prikritih grobišč in odkrivanju resnice, vendar proces še zdaleč ni zaključen. Številna prikrita grobišča še niso urejena, številne družine še vedno čakajo na dostojen pokop svojih svojcev, družba pa se še vedno prepogosto sooča s poskusi zanikanja, opravičevanja ali relativizacije zločinov totalitarnega komunističnega režima. Takšen odnos ne prispeva k spravi, ampak ohranja razdeljenost in preprečuje celovito razumevanje lastne zgodovine.

Kočevski rog zato ni le kraj žalovanja. Je simbol zmage resnice nad molkom. Je opomin, da svoboda in demokracija nista samoumevni, ampak temeljita na pogumu ljudi, ki so bili pripravljeni razkriti zamolčana poglavja naše zgodovine. Temeljno sporočilo slovenske pomladi je bilo, da brez resnice ni svobode, brez pravice ni sprave in brez spoštovanja človekovega dostojanstva ni mogoče graditi demokratične prihodnosti.

Ob obletnici prve spravne slovesnosti v Kočevskem rogu se z globokim spoštovanjem poklanjamo vsem žrtvam revolucionarnega nasilja in njihovim svojcem. Njihovo trpljenje nas zavezuje, da bomo tudi v prihodnje vztrajali pri zgodovinski resnici, spoštovanju človekovega dostojanstva ter ohranjanju spomina na vse, ki jim je bila odvzeta pravica do življenja in do groba.

Le narod, ki je sposoben pogledati resnici v oči, lahko gradi trdno demokracijo. Brez resnice ni sprave. Brez sprave ni notranje svobode. Brez spoštovanja zgodovinske resnice pa ni odgovorne prihodnosti za naslednje rodove.

Sprava ni usmerjena proti komurkoli, temveč je dolžnost do žrtev, njihovih svojcev in prihodnjih generacij.

Krščanski forum SDS