120-kilogramska miš v galeriji, ples pa pri trboveljskem dimniku

V Novi galeriji Delavskega doma Trbovlje se je naselila 120-kilogramska miš. Ne, ni pobegnila iz laboratorija. Je del razstave Redke zemlje. Ta opozarja, da imajo naše lahkotno brskanje po telefonu, uporaba umetne inteligence in drugi tehnološki dosežki precej težje ozadje, kot si običajno predstavljamo.

Ko smo obiskali letošnji Speculum Artium, je bil Delavski dom poln otrok iz vrtca. Tekali so od ene postavitve do druge, preizkušali sodobne tehnologije in skozi igro spoznavali svet umetnosti, fizike, zvoka in virtualne resničnosti. Nekateri so se ustavili pred ogromno mišjo, drugi so opazovali premikanje svetlobe in nenavadnih konstrukcij. Prav v tem je bistvo festivala, ki v Trbovljah poteka že osemnajstič – zapletene teme približati tako, da jih lahko obiskovalec vidi, sliši in pogosto tudi sam preizkusi.

»S festivalom želimo pokazati, kaj nastane, ko se umetniški način razmišljanja poveže z znanstvenimi podatki in sodobno tehnologijo,« je pojasnila Anja Doležalek Škrabar iz Delavskega doma Trbovlje. V skoraj dveh desetletjih so festival za svojega vzeli tudi domačini. Med rednimi obiskovalci niso le šole in vrtci, temveč tudi odrasli in starejši, ki se vsako leto vračajo pogledat, kaj novega so ustvarili umetniki.

1 of 7

Vsak prostor ima svoj skriti zvok

Med letošnjimi ustvarjalci je tudi hrvaški umetnik Filip Borelli, ki se predstavlja z dvema instalacijama. Prva, Nevidna lepota, črpa navdih iz vesolja. Ventilator predstavlja črno luknjo, fluorescentne niti štiri naravne sile, krogla v konstrukciji pa planet. Ko obiskovalci dodajajo niti, se ravnotežje skulpture spreminja, »planet« pa se počasi približuje ventilatorju, dokler ga sistem ne izloči. Njegovo drugo delo raziskuje nekaj, česar običajno ne slišimo – skrite tone prostora.

»Vsak prostor ima svoje stoječe valove. Če poznam njegove dimenzije ter materiale sten, tal in stropa, lahko izračunam njegove frekvence,« nam je pojasnil Borelli. Umetnik se pri svojem delu ukvarja tudi z zvočnim spominom poškodovanih ali uničenih prostorov. Tako lahko na podlagi nekdanjih mer in uporabljenih materialov ustvari simulacijo zvoka prostora, ki ga ni več oziroma je bil močno spremenjen. Raziskoval je že prostore, povezane z World Trade Centrom, poškodovane zgradbe v Nepalu in objekte, porušene v potresih.

Od mikroplastike do plesa ob dimniku

Med 42 umetniškimi deli je letos prvič na ogled tudi Plastični razcvet dvojca Lumoskop_lab, ki na velikem platnu prikazuje gibanje mikroplastike v morju. Kot je povedala Doležalek Škrabar, sta prvič javnosti predstavljena tudi projekt Tempus ter Anatomija zlate ribice Nine Koželj. Razstavni del sicer združuje umetnike iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Združenih držav Amerike, Srbije, Turčije, Mehike, Rusije in Finske.

Anja Doležalek Škrabar, DDT

Eden najbolj nenavadnih dogodkov festivala pa se bo preselil iz Delavskega doma na izrazito trboveljsko prizorišče. V najvišjem dimniku v Evropi bo potekal plesni performans CODA/Koda, ki raziskuje odnos med človeškim telesom in strojem. Kdaj nam ta pomaga, kdaj nas posnema in ali nas lahko nazadnje tudi nadomesti.

Obiskovalci lahko do 19. septembra med drugim zaigrajo na lasersko harfo. Pa tudi pogledajo skozi oči kita, prisluhnejo nočnim zvokom gozda, se z očali za virtualno resničnost podajo na plesno potovanje po Balkanu in preverijo, kako se vrednote ter prepričanja širijo celo skozi videoigre. Speculum Artium v Trbovljah ni več nekaj nenavadnega, kar bi prišlo od daleč in po nekaj dneh izginilo. V osemnajstih letih je postal del okolja, ki je po zaprtju rudnikov iskalo novo identiteto. Tehnično znanje, ki ga je Zasavje gradilo desetletja, namreč ni izginilo. Spremenilo je smer – od rudarske tehnologije proti robotiki, virtualni resničnosti, zvoku, umetni inteligenci in umetnosti, ki si upa postavljati neprijetna vprašanja.

Spet cel kup norih digitalnih dogodivščin na Speculum Artium v Trbovljah