Zgodba o Hermanu Debelaku

Pisalo se je leto 1942, ko sta v Steklarni Hrastnik vsak na svojem delovnem mestu, kot vsi ostali, delala Zoran Klemen in Herman Debelak. Po Hermana, ki je že sodeloval z osvobodilnim gibanjem, po prišli gestapovci iz Trbovelj. Hoteli so ga aretirati, vendar … Tu se prične zgodba, ki jo je pripovedoval skoraj stoletni Hrastničan Zoran Klemen.

Očetova usoda

Oče Hermana Debelaka je delal v Zagorju v tamkajšnji steklarni. Ko so jo ukinili, se je podal v rudarsko dejavnost – bil je delavski zaupnik in tedaj je to veljalo za funkcijo, kateri je pritekel renome »veliki politik«.  Zaradi svojega političnega udejstvovanja so ga Nemci imeli na seznamu nezaželjenih. Leta 1942 so ga deportirali v zloglasno koncentracijsko taborišče Mauthausen in tam je tudi dočakal svoj konec.

Herman v Hrastniku

Herman je bil elektrikar in z Zoranom, ki je delal v kovinostrugarski delavnici, sta se vsakodnevno videvala. Prvi je prišel na delo iz Zagorja v Hrastnik z vlakom, Zoran pa z biciklom in iz rutinskih srečanj se je postopoma rojevalo kolegialno prijateljstvo. V kopalnici sta se na začetku vsake izmene preoblekla iz civilnih v delavski obleki in opravljala vsak svoje delovne naloge.

Herman je v Zagorju že sodeloval v narodno-osvobodilnem odporu, zato je bil trn v peti Nemcem. Nekdo ga je prijavil in tako so se spravili nanj. Nemci, ki so bili stacionirani v Trbovljah, so naredili načrt, kako ga ujeti. Ker so prišli do informacije, da dela v Steklarni Hrastnik, so sklenili, da ga bodo prav tam, z njegovega delovnega mesta, še najlažje odvedli.

V steklarniški kopalnici

Ura se je bližala 14. in v kopalnici sta se Zoran in Herman umila ter preoblekla, v tistem času pa opazila, da je na vhodu v kopalnico ženska, tudi delavka hrastniške steklarne, kazala z roko proti njima, medtem, ko so gestapovci poizvedovali, kje bi se utegnil nahajati Herman Debelak. Ženska je odšla, nemška policija – gestapo, pa se je začela približevati.

Zoran Klemen, ki je prisostvoval pretkanemu pobegu, pripoveduje: »Najprej so pristopili k meni in me v njihovem jeziku vprašali: »Bist du Herman Debelak?« Odvrnil sem jim: »Nein.« Gestapovci so predvidevali, da je torej lahko le še edini preostali v tistem delu obrata in enako vprašanje postavili Hermanu, on pa je prikimal. Seznanili so ga, da je aretiran ter ga pozvali, naj se obleče in ga obvestili, da ga bodo odpeljali s seboj. Herman je v tistem trenutku bil kljub neprijetni situaciji, ki ni obetala nič dobrega, toliko priseben in zbran, da je v glavi hitro skoval načrt, kako jim pobegniti. Navsezadnje je poznal prostore tovarne kot lasten žep. Sam sem se umaknil v sosednjo ključavničarsko delavnico, saj konec koncev nisem imel poleg gestapovcev in aretiranega Hermana kaj početi. Od tem sem diskretno opazoval, kam bodo vsi skupaj odšli. Herman se je do konca oblekel v svoja osebna oblačila.«

Neprevidni policisti

»Ko je človek takole od daleč opazoval te policiste, si je lahko mislil le, ja, kakšni laiki pa to so – niti ga niso vklenili niti obstopili, pač pa ga kar pustili, da je sam prosto hodil naravnost,« se spominja Zoran, ki je mirno čakal in razmišljal, kaj neki bo sledilo. Iz kopalnice so prišči v ključavničarsko delavnico mimo Zorana, od koder je segal prostor še okrog šest metrov naprej, vse do izhoda v podpečje. V tistem trenutki se je Herman pognal proti vratom. Bila so brez ključavnice, izdelana po nihajnem sistemu in odpirala/zapirala jih je natezna vzmet. Porinil je vrata pred seboj, saj je, za razliko od gestapovcev, dobro vedel, da je bil za vrati prehod iz dvorišča v podpečje.

Hermanu je bil na dosegu rok nosilec s stikalnom za luči v podpečju in kot obratni elektrikar je v hipu vedel, kaj mora narediti, če si želi obetati uspešen beg. Nosilec s stikalom je utrgal s stene in ga vrgel ob tla ter s tem poskrbel, da je v podpečju postalo temno kot v rogu. Toda Herman se je tudi v trdi temi odlično znašel in natančno vedel, v katero smer mora. Skočil je v podpečje, nato pa po hodniku tekel v severni smeri proti enemu izmed izhodov  iz podpečja, od koder je silila medla svetloba, ki mu je služila kot orientacija, kam mora iti.

Pobeg iz steklarne

Ko je pritekel do izhoda, se je obrnil in šel na drugo dvorišče, ob katerem so bile kovinske stopnice, ki so vodile do obratne pisarne. Odhitel je do 1. nadstropja in se mimo pisarne napotil med talilne peči v steklarno, od tam pa do vratarja. Bežal je mimo vratarnice na prosto, iz tovarne na cesto, nato pa preko industrijskih tirov navkreber po cesti mimo Hofbauerjeve trgovine in po kolovozu na Dirmajerjev hrib.

Ko je bil Herman na kolovozni poti, je vedel, da se je otresel gestapovcev, ki niso mogli več slediti njegovem begu. »Predvidevam, da je nato, ko se je že počutil varnega in se mu ni več tako mudilo kot med samim begom, pot nadaljeval na Kovk, pa preko Trbovelj v njegovo domače Zagorje,« opisuje Zoran, ki je v času tega dogodka štel rosnih 16 let. Doma, v Zagorju, mu je sestra, ki je imela povezavo z osvobodilno fronto in Kamniško-zasavskim odredom, posredovala informacijo, kje se nahajajo prve partizanske enote. Herman se je tako odpravil na Kostavsko planino.

Obisk Debelakovih sorodnikov

V letošnjem poletnem času so sorodniki Hermana Debelaka, ki živijo v Franciji, poiskali pot v njegove kraje, saj so jih zanimale korenine ter dogodki, povezani z njihovo širšo družino. Navezali so stik z Združenjem borcev za vrednote NOB Hrastnik in v Hrastniku so jih toplo sprejeli.

Okrog deset se jih je zbralo: trije Debelakovi sorodniki iz Francije in nekaj sorodnikov iz Zagorja, med temi tudi Marija Krajnik roj. Debelak (avtorica domoznanske knjige Korenine belih brez, v kateri so opisane življenjske poti in usode njihove družine), pa predstavnik Krajevne skupnosti Steklarna ter predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Hrastnik Danijela Kovač in njihov najstarejši član Zoran Klemen. Omenjeni so se najprej srečali s podžupanjo Občine Hrastnik Katjušo Laznik, nato pa so se podali do graščine Vila de Seppi, od koder je preko steklarne  lep razgled prav na pot, po kateri je pred 83-imi leti bežal Herman Debelak.

Zatem pa so se odpeljali še na območje nekdanje Gostilne Logar pri hrastniški železniški postaji, da so gostje dobili uvid na Hermanovo pogumno dejanje tudi z nekoliko drugačnega zornega kota. Danes bi rekli filmski pobeg Hermana je bil dogodek, ki je s tem, ko je ušel gestapovcem, prikazal nemško policijo kot nestrokovno in nesposobno, saj je zanje izpadlo milo rečeno sramotno, kako po šolsko jih je ukanil. Prav tako je bilo ponižujoče zanje, ko so se trije uniformirani policisti, oboroženi z M-5 (mašinen-pištole), ki bi morali priti z ujetnikom v Trbovlje, vrnili praznih rok, brez človeka, ki bi ga morali aretiranega privesti.

Debelak padel decembra 1942

Herman Debelak (partizansko ime Ruso) je pripadal Moravškemu bataljonu. V partizane je povabil tudi svojo sestro, ki se je odzvala in sodelovala pri bojih, v katerih je bila tudi ranjena, a je preživela. Herman Debelak pa je padel 24. decembra 1942 na sedlu Kostavske planine – nekateri viri navajajo območje tudi kot Kostanjska planina. Njemu ter ostalim padlim partizanom je pod Menino planino postavljen spomenik. V Hrastniku pa se po njem imenuje ulica prav na tistem delu, kjer se je odvil njegov znamenit pobeg: Cesta Hermana Debelaka.

Doroteja Jazbec

Foto: Doroteja Jazbec, ZZB Hrastnik

1 of 9