Zakaj smrti rečemo Matilda – zgodba, ki razkriva slovensko domišljijo

V slovenskem jeziku je malo besed, ki bi jih ljudje izgovarjali s takšno mešanico spoštovanja, strahu in humorja, kot je beseda smrt. Že stoletja se ji Slovenci radi izognemo neposredno in si pomagamo z obvodi, vzdevki, prispodobami. Eden najbolj znanih je izraz Matilda. Sliši se skoraj ljubkovalno, a nosi težo stoletij, narečnih vplivov in ljudske domiselnosti. Zanimivo je, da ima smrt v slovenščini več obrazov – na Koroškem je to Hitlarica, v Gorenjski Krampova Katra ali Krampov Matija, v Ljubljani pa celo Gajzerjeva Lenčka.

Vsak od teh izrazov skriva svojo zgodbo, povezano z narečji, verskimi običaji in vsakdanjim življenjem, v katerem je bila smrt stalna spremljevalka ljudi.

Matilda – od svetnika do prispodobe za konec

Izraz Matilda za smrt izvira iz kočevsko-nemškega narečja, kjer se je uporabljala oblika Mattl, manjšalnica imena Matthias oziroma Matija. Sveti Matija goduje 24. februarja, torej v času, ko je bila nekoč smrtnost zaradi mraza in bolezni največja. Ljudje so rekli, da “Matija prinese smrt”, saj je konec zime pogosto pomenil najtežje razmere.

Ko se je izraz prenesel v slovenščino, se je moško ime Mattl spremenilo v žensko različico Matilda. Razlog za to je slovnični – ker je beseda smrt ženskega spola, so ji dali žensko ime. Tako se je v slovenskem jeziku uveljavila Matilda, ki je začela živeti svoje življenje kot nežna, a srhljiva poosebitev konca.

Jezik, ki se igra s simboli

V narečjih se pogosto pojavljajo podobne jezikovne preobrazbe. Ljudje so z imeni poimenovali pojave, sile in dogodke, ki so jih težko razložili. Dati smrti ime pomeni ublažiti njen pomen. Namesto da bi rekli “umrl je”, so rekli “prišla je Matilda”. Tako se je težka beseda spremenila v vsakdanji izraz, ki je omogočil pogovor o temi, o kateri se sicer nerado govori.

Zanimivo je, da se je izraz Matilda ohranil vse do danes, čeprav ga mlajše generacije pogosto slišijo le še v pregovorih ali starih zgodbah.

Matilda, smrt

Koroška Hitlarica in Janez, ki kliče

Na Koroškem so imeli ljudje za smrt svoje izraze. Eden najbolj nenavadnih je Hitlarica. Ta beseda se je pojavila med drugo svetovno vojno, ko je ime Hitler postalo sinonim za smrt in pogubo. V koroškem narečju se je iz tega razvila hitlarica – poosebljena smrt, ki “hodi po vaseh”. Ljudje so rekli “pršla je hitlarca”, kadar je nekdo umrl nenadoma ali tragično.

Iz istega narečja izvirata tudi izraza iti gor k Janezu in Janez že kliče, kar pomenita približevanje smrti. Tukaj je Janez svetniška figura, sv. Janez Krstnik, ki je bil farni patron v kraju Ebriach na Koroškem. V teh izrazih se prepleta religiozna simbolika z ljudsko govorico – Janez, kot duhovni varuh, “kliče” človeka, ko pride njegov čas.

Krampova Katra in Krampov Matija

Na Gorenjskem je bila smrt še bolj slikovito poosebljena. Ljudje so govorili o Krampovi Katri ali Krampovem Matiju. V obeh primerih je ime povezano z orodjem krampa, ki ga grobar uporablja pri kopanju groba. Katra in Matija sta preprosti, domači imeni, s katerima so ljudje ublažili grozo ob misli na smrt.

Rekli so: “Pol pa pride Krampova Katra.” Ta izraz je imel v sebi nekaj črnega humorja, ki je značilen za slovenske pokrajine, kjer so se ljudje znali nasmejati tudi v težkih okoliščinah.

Ljubljanska Gajzerjeva Lenčka

V Ljubljani se je smrt imenovala celo po priimku – Gajzerjeva Lenčka. O njenem izvoru ni veliko zapisanega, a je verjetno nastala iz ljudske domišljije, podobno kot Matilda. V pogovoru so rekli: “Potem pa pride Gajzerjeva Lenčka.” S tem so smrt spremenili v znano osebo iz soseske, nekaj, kar se da sprejeti in razumeti.

V takšnih izrazih se skriva značilna slovenska govorica: nikoli neposredna, vedno z ovinki, z občutkom za metaforo. Slovenci smo od nekdaj znali iz težkih tem narediti zgodbe, ki so imele nekaj topline in duhovitosti.

Smrt z obrazom in imenom

Vsi ti izrazi – Matilda, Hitlarica, Krampova Katra, Gajzerjeva Lenčka – kažejo, da je slovenski jezik izjemno slikovit. Smrt ni abstrakten pojem, temveč oseba, ki pride, potrka, pokliče. Ljudje so z njo živeli, se z njo pogovarjali, jo klicali po imenu.

Na podeželju je bilo življenje neločljivo povezano z letnimi časi, boleznimi in naravnimi nesrečami. Smrt je bila stalna prisotnost. Morda prav zato ni bila tabu, temveč del pripovedi, pesmi in pregovorov.

Izrazi, ki razkrivajo značaj slovenskega jezika

Jezik je najlepše ogledalo kulture. Izrazi za smrt v slovenščini razkrivajo več kot le domiselnost – kažejo na odnos do življenja in minljivosti. Ljudje so smrt sprejemali kot nekaj, kar pride in odide, kot del kroga narave.

Dati smrti ime pomeni dati ji mejo. Če ima ime, ni več vseobsegajoča grožnja, ampak figura, s katero se je mogoče pogovarjati. V slovenskem ljudskem izročilu smrt pogosto hodi po svetu, nosi koso in plašč, a se zdi bolj utrujena kot strašna.

Humor kot obrambni mehanizem

Slovenski pregovori in narečni izrazi kažejo, da se ljudje s strahom pogosto spopadejo s humorjem. “Pa jo je Matilda pobrala,” se reče, kadar nekdo umre. Sliši se surovo, a v resnici gre za način, kako omiliti težo besed. Namesto da bi govorili o smrti kot o koncu, govorimo o njej kot o obisku, o gospe, ki opravlja svoje delo.

V tem smislu je humor postal zaščitni sloj, način, kako preživeti v svetu, kjer je življenje pogosto nepredvidljivo.

Izvor poimenovanj skozi narečja

Raziskovalci z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša so ugotovili, da so ta poimenovanja tesno povezana z lokalnimi govorci in njihovimi svetniki. Tam, kjer je imel farni patron ime Matija, se je pojavila Matilda, tam, kjer je bil sv. Janez, je “Janez že klical”. Tako so se svetniška imena prepletla z ljudskimi predstavami o smrti.

Včasih so se imena spremenila zaradi glasovne podobnosti, drugič zaradi slovničnega spola, tretjič pa preprosto zato, ker je tako zvenelo domače. Jezik se je prilagajal strahovom in navadam ljudi.

Iz Matije v Matildo

Zanimivo je, da prehod iz moškega imena Matija v žensko Matilda ni osamljen primer. V mnogih jezikih se imena poosebljajo glede na slovnični spol besede. Ker je smrt ženskega spola, je tudi Matilda postala žensko ime. Na ta način je slovenščina pokazala svojo notranjo logiko – tudi kadar gre za nekaj tako nepredvidljivega, kot je smrt, jezik ostaja urejen in smiseln.

Smrt kot del vsakdana

Čeprav se danes večina ljudi smrti izogiba v pogovoru, so jo nekoč sprejemali kot stalnico. Ljudje so živeli v skupnostih, kjer je smrt pomenila konec, a tudi začetek. Ob smrti so se zbirale družine, peli so, molili, pripovedovali zgodbe. Morda prav zato niso potrebovali resnobnih izrazov.

V njihovih besedah je čutiti toplino. Matilda ni bila le simbol konca, ampak tudi del kroga življenja. Njena prisotnost v jeziku je dokaz, da so ljudje znali sprejeti neizogibno in o njem govoriti brez strahu.

Jezik, ki ohranja spomin

Čeprav so izrazi, kot so Hitlarica ali Krampova Katra, danes redki, jih je vredno ohraniti. V njih se skriva del slovenske identitete, narečne raznolikosti in humorja, ki nas povezuje. So dokaz, da je jezik več kot orodje za sporazumevanje – je arhiv spomina.

Slovenski pregovori o smrti so zato manj mračni, kot se zdi na prvi pogled. V njih je nekaj človeškega, domačega, celo toplega. In prav zato ostajajo živi.

Slovenci in punkeci – besede, ki jih ne boste slišali na televiziji

Objava Zakaj smrti rečemo Matilda – zgodba, ki razkriva slovensko domišljijo se je pojavila na Vse za moj dan.