ZA življenje ali ZA smrt? Levičarska kampanja o evtanaziji je kult smrti

Slovenska levica živi v svetu evfemizmov in lažnivih enovrstičnic, s katerimi želi družbene teme prikazati drugače, kot v resnici so. Spomnimo na krilatice o “fašizmu Janševe vlade”, “zaplinjanju Ljubljane” ali “pobijanju prebivalcev domov za starejše občane”. Podobno taktiko je ubrala pri referendumu o novem zakonu o prostovoljnem končanju življenja, t. i. “zakonu o evtanaziji”. Kampanja ZA (zakon), ki jo poleg vlade pomagajo voditi skrajno leve nevladne organizacije, želi predstaviti odločitev za potrditev zakona, kot da gre za svobodno odločanje o lastnem življenju.

Na prvi pogled se zdi, da gre za humano in razumno pobudo – kdo bi lahko bil proti “odločanju o svojem življenju”? Gre vendarle za pobudo, ki bi lahko bila povsem skladna z libertarnimi vrednotami, na katere prisega velik del desnice. Toda ob natančnejšem pogledu se pokaže, da gre za podlo in nevarno zavajanje.

Plakati, ki promovirajo smrt

Sporočilo kampanje govori o življenju, vendar – če preučimo vsebino – v resnici govori o smrti. Ne gre za spodbujanje življenja, temveč za iskanje načina, kako ga predčasno končati – in to z družbenim soglasjem oziroma celo z družbenim blagoslovom. Evtanazija ni odločanje o tem, kako živeti, temveč o tem, kdaj in kako umreti. To ni izraz svobode, temveč potrditev obupa, ki ga družba spreminja v možnost, celo v “pravico”. To pravico pa spremlja tudi latentna želja države, da se vas znebi – celo tako, da v takšno amoralno početje prisili zdravnike.

Takole izgledajo plakati, ki “vabijo v smrt”:

foto: Facebook

Vladni glasniki in promotorji smrti kampanjo vodijo skupaj z nevladno organizacijo Zavezništvo moje življenje, ki jo poleg koalicijskih strank sestavljajo še Pirati in društvo Srebrna nit. Takole so jo skupaj nasmejano promovirali pred Državnim zborom:

V Srebrni niti bizarno trdijo, da gre za zakon, ki je “pravičen do vseh in krepi družbeno povezanost”. (Uporaba socialistične floskule “pravično” je pomenljiva.) Razlagajo, da zakon ne posega v življenje nikogar, ki si pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne želi, ter da vsakomur prinaša zavedanje, da mu je na voljo varna pomoč skupnosti, če bi jo potreboval v primeru neznosnega trpljenja. Zakon naj bi omogočal življenje, napolnjeno s smislom in dostojanstvom do konca, nato pa ljubeče slovo v krogu svojcev, kar naj bi tem prineslo mir in preprečilo njihovo trpljenje.

Videti je, kot da v resnici ne sodelujejo v kampanji za evtanazijo, temveč za paliativno oskrbo, ki v Sloveniji še vedno ni ustrezno urejena. Kot poudarjajo zdravniki, ob ustrezni paliativni oskrbi bolnike običajno mine želja po evtanaziji, kar daje misliti, da je edini razlog, zakaj si ljudje želijo evtanazijo, ta, da bi sicer zaradi slabih razmer na področju paliative neznosno trpeli.

V kampanji ZA sicer sodeluje še vrsta skrajno levih NVO-jev, npr. inštitut Danes je nov dan, profiterska organizacija zloglasnega Filipa Dobrančića – Mukija, ki je “obogatel” v času Golobove vlade, ter Ekološka zadruga z. b. o., socialno podjetje.

Filip Dobranič – Muki je vodja nevladne organizacije Danes je nov dan. (Foto: Bobo)

Za smejočimi obrazi in floskulami se skriva resnična agenda vladajočih Kako se znebiti “odvečnega” prebivalstva. Zakaj je torej kampanja ZA tako zavajajoča?

Od pravice do pritiska

Ko družba enkrat prizna, da je pomoč pri samomoru nekaj sprejemljivega, se meja hitro premakne do točke, ko se ta “pravica za redke primere” spremeni v tiho obveznost – obveznost, da se bolni, ostareli ali osamljeni vprašajo, ali ne bi bilo bolje, da “odidejo” in niso več v breme sorodnikom. V državah, kjer so evtanazijo že uzakonili, se število primerov vsako leto povečuje, meja za “upravičenost” pa se širi.

Borec za pravice starejših Aleš Primc (Foto: sta)

Spomnimo: v Kanadi je že vsaka dvajseta smrt posledica evtanazije. Ta je bila sprva uzakonjena le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni, v samo petih letih pa je postala dostopna vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo – celo revnim in brezdomcem, ki se počutijo kot breme družbi. Utilitaristična bioetika je spodkopala vrednost človeškega življenja in odprla pot relativizmu.

V Kanadi se je po sprejetju zakona o evtanaziji medicina spremenila – postala je eden izmed možnih načinov “zdravljenja”, ki ga zdravnik ponudi bolniku. Podobne zgodbe prihajajo iz Nizozemske in Belgije. Pred kratkim je javnost razburila zgodba klinično depresivne mlade Belgijke, ki je s pomočjo zdravnikov in z blagoslovom psihologov storila samomor, čeprav so se njeni sorodniki do zadnjega borili, da bi jo rešili pred kultom smrti, ki se je razrasel v državi.

Zdravnik reduciran na rablja

Kampanja ZA prav tako govori o “pomoči zdravnika”, toda zdravnik ni tisti, ki naj bi pomagal umirati – njegova vloga je, da zdravi, lajša bolečine, daje upanje. Evtanazija pomeni, da bi moral zdravnik zavestno končati življenje pacienta. To je popolno izničenje zdravniške etike in poslanstva, ki temelji na spoštovanju življenja.

Predsednica ZZS Bojana Beović je proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja (Foto: STA)

Zdravniki, ki iz ugovora vesti ne bodo želeli opravljati evtanazijskih postopkov, bodo šikanirani – kar smo že zasledili pri drugih poskusih ugovora vesti zoper levičarske agende.- npr. pri ugovoru vesti ginekologinje, na katero se je spravila celotna mašinerija oblasti , zato ni presenetljivo, da zakonu nasprotujejo tudi v Zdravniški zbornici Slovenije.

I. K.