V Slovenski kinoteki retrospektiva švedske filmarke Mai Zetterling

Mai Zetterling (1925-1994) je nosilka enega prelomnih in redkih glasov v poklicu filmske režiserke. Kot so zapisali pri Slovenski kinoteki, stoji ob boku cineastkam in ustvarjalkam, ki so vzniknile v 60. in 70. letih minulega stoletja, kot so Agnes Varda, Marta Meszaros, Chantal Akerman ali Valie Export. V svojem filmskem izrazu je “dovršena, a provokativna portretistka človeške duše in družbenega duha, zaradi česar jo večkrat primerjajo z ‘njenim’ režiserjem in sonarodnjakom Ingmarjem Bergmanom ali s čvrsti satiri zavezanim mojstrom Luisom Bunuelom”. V filmsko zgodovino se je Zetterling vpisala v dvojni vlogi, sprva kot igralka, nato pa kot režiserka. V retrospektivi, ki obeležuje nedavno stoletnico njenega rojstva, predstavljajo izbor švedskih filmskih klasik, kjer blesti kot igralka, osrednji del retrospektive pa bo posvečen njenemu režijskemu delu. Zetterling se je v filmsko ozvezdje prebila z vlogo neukročene Berthe v provokativni drami Muke (1944), nastali po scenariju takrat še filmskega začetnika Ingmarja Bergmana in v režiji Alfa Sjöberga. Igrala je še v Sjöbergovem filmu Iris in poročnikovo srce (1946) in Bergmanovem filmu Glasba v temi (1948). Z odločno milino, kakršno je izkazala v eni največjih švedskih povojnih uspešnic Za roso pride dež (1946) Gustafa Edgrena, je postala ena od zvezdnic švedske povojne filmske produkcije. Pot jo je nato zanesla v Anglijo in Hollywood, nezadovoljna s položajem in ustvarjalno vlogo igralke v filmski industriji se je v Angliji udomačila na odrskih deskah, kmalu pa poprijela za filmsko kamero. Prvi režijski uspeh Mai Zetterling je bila z zlatim levom za najboljši kratki igrani film nagrajena Vojaška igra (1962), sledil je celovečerni prvenec Ljubeči pari (1964). V naslednjih stvaritvah, Nočne igre (1966) in Dekleta (1968), se je lotila bolj tabuiziranih tem, od incesta do odkrite kritike patriarhalne družbene ureditve. V 70. letih minulega stoletja se je, kot so zapisali v kinoteki, vrnila h kratki in dokumentarni formi. Med njenimi deli je avtobiografska izpoved in feministični vzklik zapuščene ženske Vsa naša imena (1975) in aktivistični portret lovcev na tjulnje na Grenlandiji O tjulnjih in ljudeh (1981). Kot so še zapisali ob retrospektivi, je Zetterling “svojo podobo več kot odločno vzela v lastne roke, da bi ustvarjala svetove po svoji, ženski meri. Je ustvarjalka, ki je stala na robu in v središču stvari: kot zvezdnica je bila ljubljena in oboževana, kot režiserka je sprevračala tradicijo, razburjala sodobnike in postala vzornica mnogim prihodnjim generacijam”. Njena drznost in nekonvencionalnost pri rabi filmske forme ter vzpostavljanju vsebinskih premis in tematskih okvirov se še vedno zdita “pred časom”, so menili v Slovenski kinoteki. Retrospektivo avtorice so v kinoteki pripravili v sodelovanju s Švedskim filmskim inštitutom. V času retrospektive bo v Dvorani Silvana Furlana na ogled tudi razstava fotografij in podob iz izbranih filmov.