Učiteljica iskreno o svojem vsakdanu: »Delo z otroki je super, za nekatere starše pa potrebuješ jeklene živce«

Starši želijo, da otrok v šoli dobi dovolj razlage, vaje in podpore. Učitelji pa morajo v istem času slediti učnim načrtom, pripravljati pouk, ocenjevati, skrbeti za disciplino in opravljati administracijo. Prav v tem razkoraku med pričakovanji ene in omejitvami druge strani se pogosto začnejo nesporazumi.

Ena od slovenskih osnovnošolskih učiteljic je julija na Redditu opisala, da mora preučevati nove učne načrte in se prilagajati novim metodam, medtem ko ima v učilnici omejeno opremo. Ob tem je zapisala, da od vodstva posluša opozorila, naj zaradi stroškov ne kopira preveč, od staršev pa, da bi morali otroci v šoli narediti več vaj. Gre za osebno izkušnjo ene učiteljice, vendar zelo dobro odpira vprašanje, ki ga poznajo številne družine in šole.

Zakaj otrok ne naredi več že v šoli?

To je vprašanje, ki si ga lahko povsem upravičeno zastavi marsikateri starš. Če otrok po pouku še dolgo sedi za zvezki, rešuje dodatne naloge ali potrebuje pomoč pri snovi, se hitro pojavi vprašanje, ali bi moral več utrditi že med poukom.

Po drugi strani učiteljev delovnik ni sestavljen samo iz ur, ki jih preživijo pred razredom. Po podatkih OECD TALIS 2024 polno zaposleni slovenski učitelji poročajo o povprečno 40,5 ure dela na teden. Približno 23 ur namenijo poučevanju, 9,3 ure pripravi pouka, 4,8 ure popravljanju in ocenjevanju, približno 4,5 ure pa administrativnim opravilom.

Zakaj imajo učitelji občutek, da starši pritiskajo?

Starš posamezno vprašanje pogosto vidi kot običajno skrb za otroka. Učitelj pa ima lahko v istem dnevu več podobnih vprašanj, poleg pouka, priprave, ocenjevanja in drugih obveznosti.

Podatki TALIS kažejo, da 51 odstotkov slovenskih učiteljev nižjega sekundarnega izobraževanja obravnavanje pomislekov oziroma zahtev staršev in skrbnikov navaja kot precejšen ali velik vir stresa. Še večji vir stresa je administracija, ki jo izpostavlja 63 odstotkov učiteljev, 48 odstotkov pa vzdrževanje discipline v razredu.

To ne pomeni, da so starši problem. Pomeni pa, da komunikacija s starši predstavlja le enega od številnih delov učiteljevega dela in da se lahko pritisk hitro poveča, če so pričakovanja zelo visoka ali če se od učitelja pričakuje pojasnilo za vsako podrobnost.

Toda tudi starši imajo pravico vprašati

Tudi starši se pogosto znajdejo v težkem položaju. Če otrok doma pove, da ne razume snovi, ima težave v razredu, se počuti preslišanega ali se dogaja nekaj, česar ne zna sam rešiti, je povsem normalno, da želijo pojasnilo in odziv šole.

Uradne programske smernice za delo razrednika jasno določajo, da je sodelovanje s starši nujen del njegovega dela. Razrednik predstavlja eno ključnih komunikacijskih točk med družino in šolo, sodelovanje pa naj temelji na skupnem iskanju rešitev v korist učenca.

Starši so razumljivo osredotočeni predvsem na svojega otroka, šola pa mora hkrati gledati na celoten razred. Prav zato lahko ista situacija za starša pomeni veliko težavo, učitelj pa jo mora obravnavati v okviru potreb vseh učencev.

Kje se torej največkrat zalomi?

Največji problem so pogosto različna pričakovanja. Starš želi več vaj, hitrejši odgovor, dodatno razlago ali rešitev konkretnega problema. Učitelj pa mora enake zahteve usklajevati še z drugimi učenci, časom, učnim načrtom in pogoji za delo.

Prav zato lahko oba dobita občutek, da druga stran ne razume njunega položaja. Starš ima občutek, da otrok ne dobi dovolj podpore, učitelj pa, da mora ves čas pojasnjevati in upravičevati svoje delo. Tu pa ni nujno, da je ena stran v zmoti. Pogosto gre preprosto za to, da starš vidi enega otroka, učitelj pa cel razred.

Kdaj mora starš nujno poseči vmes?

Če gre za nasilje, resne učne težave, otrokovo stisko, nejasno ocenjevanje ali drugo pomembno težavo, je odziv starša povsem upravičen. Takrat je komunikacija s šolo nujna in prav je, da starš pričakuje pojasnilo ter sodelovanje.

Drugače je pri manjših organizacijskih vprašanjih ali situacijah, ki jih otrok glede na svojo starost lahko uredi sam. Takrat je lahko smiselno najprej dati prostor otroku, da sam vpraša, razjasni ali reši manjšo težavo.

Kdo ima torej prav?

Starši imajo pravico pričakovati kakovosten pouk, jasne informacije in odziv, kadar ima težavo. Učitelji pa imajo pravico pričakovati realna pričakovanja, spoštljivo komunikacijo in dovolj strokovne avtonomije, da lahko opravijo svoje delo.

Uradni podatki kažejo, da obremenitve učiteljev niso izmišljene, vendar to ne pomeni, da bi morali starši nehati spraševati. Smisel ni v manj komunikacije, ampak v bolj jasni, konkretni in pravočasni komunikaciji.

Starš vidi svojega otroka, učitelj cel razred. Učitelj potrebuje zaupanje, starš informacije, otrok pa največ pridobi takrat, ko odrasli sodelujejo in ne iščejo krivca drug v drugem.

Vir: OECD – TALIS 2024, GOV.SI, Programske smernice za delo razrednika, Reddit/r/Slovenia
Pripravil: K. J.

<p>The post Učiteljica iskreno o svojem vsakdanu: »Delo z otroki je super, za nekatere starše pa potrebuješ jeklene živce« first appeared on NaDlani.si.</p>