Tri zmote o urbanizmu

Urbanizem je orodje, s katerim oblikujemo prostor v skladno, smiselno, spodbudno okolje za ljudi in naše potrebe v ravnovesju z naravo, naravnimi viri in vsemi drugimi bitji, s katerimi si ga delimo. Toda če se ozremo naokrog, vidimo, da je pri nas z urbanizmom nekaj narobe. In lahko bi zapisal drugačno definicijo: urbanizem je sredstvo, s katerim prostorske izzive spremenimo v pravne in birokratske postopke, katerih učinki so odtujeni od prostora, ljudi in narave. Posledica takšnega urbanizma so hitro rastoča predmestja, razpršena gradnja na podeželju, vse večji prometni zastoji, slabo delujoč javni promet, razraščanje obrtnih con in trgovskih centrov, propadanje kulturne dediščine … Urbanizem je obremenjen tudi z veliko možnostjo korupcijskega tveganja: s spremembo namembnosti namreč parcela v trenutku nekajkrat zviša svojo vrednost. Takšne izrabe ščiti birokratska megla.

Zakaj je tako? Menim, da k temu pripomorejo številne zmote, ki krojijo slovenski urbanizem.

Prva zmota je, da »kapital uničuje mesta«. Kompleksne probleme sodobne družbe poskušamo poenostaviti v različne -izme, s katerimi se potem bijejo ideološki boji, namesto da bi z njimi reševali vsebino problemov. Stroka se tako bojuje proti kapitalizmu in neoliberalizmu. Menim, da sta ta dva pojma v tem kontekstu že popolnoma izpraznjena in odvračata pozornost od resničnih problemov.

Stigmatizacija kapitala je kontraproduktivna za urbanizem. Ena od definicij mesta je, da je mesto stičišče in akumulacija kapitala – ne le finančnega, temveč tudi kulturnega in socialnega. Kapital sam po sebi ni ne slab ne dober. Lahko pa ima upravljanje kapitala slabe ali dobre posledice. Namesto da bi se urbanizem ukvarjal z jasnimi cilji, ki bi jih s kapitalom lahko dosegel, se ukvarja z abstraktnim bojem proti temu sredstvu.

To nas privede do druge zmote o urbanizmu: »Da bi urbanizem deloval, moramo spremeniti družbo.« Tako kot v vsako načrtovalsko stroko je tudi v urbanizem vpet idealizem. Urbanist si prizadeva za popolno družbo, kar je mogoče v teoriji, v praksi pa nikoli. Lastnost družbe je, da se nenehno spreminja. Spremembe so tako nepredvidljive, da je vsak poskus, da bi jih vnaprej predvideli, obsojen na neuspeh. Vloga urbanizma je, da vse interese v prostoru harmonično uskladi. Ti interesi so zelo široki in raznovrstni: od interesov kapitala, interesov mesta (osnovna infrastruktura mesta, stanovanja, delovna mesta, kultura, zabava, šport), interesov kulture (identiteta, dediščina) do interesov prebivalcev (varnost, kakovost bivanja, blaginja). Urbanizem mora ves čas prepoznavati potrebe družbe in nanje sproti odgovarjati. Zato je zmotno mišljenje, da bi urbanizem moral spreminjati družbo. Dober urbanizem bi moral delovati v vseh družbenih sistemih.

Ker našemu urbanizmu pogosto manjka konkretnih vsebin, se osredotoča na formo. Tretja zmota, na katero bi opozoril, je, da »so prostorski akti urbanizem«. Problem naše prostorske zakonodaje je, da prostorske akte dojema kot »božje zapovedi«. Nekaj, kar je dano od zgoraj, kar je moralni imperativ in kršenje česar pomeni izgon iz raja. Slovenske občine so več let pripravljale nove prostorske akte. V to je bilo vloženega veliko časa, energije in (javnega) denarja. A rezultati niso vedno dobri, nasprotno, akti pogosto predstavljajo omejitev razvoja in generirajo prostorske probleme. Težava je, da akti onemogočajo dinamične strokovne procese odločanja, ampak zapovedujejo dejstva. V praksi imajo z njimi problem tako arhitekti, investitorji kot celo občine same. Posledice pa čutimo vsi prebivalci.

Nazoren primer so arhitekturni natečaji, ki so pomembno demokratično orodje odločanja o prostoru. Natečaji predstavljajo velik finančni vložek javnih sredstev in zahtevajo velik angažma vseh natečajnih ekip, ki sodelujejo. Zaradi tega imajo natečaji veliko družbeno odgovornost in prinašajo upravičeno visoka pričakovanja. Sam sem se v preteklosti udeležil veliko domačih in tujih natečajev. Opazil sem, da med njimi obstaja ena bistvena razlika: pri slovenskih je prostorski akt napisan že vnaprej in kršenje akta je izključujoč kriterij (izgon iz raja), pri tujih takšnih omejitev ni. Od natečajnikov se celo pričakuje, da bodo razmišljali neobremenjeno in tako ustvarili presežek. Prostorski akt je na koncu le formalizacija odločitve.

Tako kot pri natečajih, se dogaja tudi v arhitekturni praksi. Obsežni prostorski akti vnaprej definirajo okvir, v katerem se »mora« arhitekt odzivati na vse različne in kompleksne danosti lokacije (od naravnih do družbenih). Neverjetno, ampak resnično: v prostorskih aktih boste pogosto naleteli na dikcijo »objekt mora biti podoben sosednjim objektom«. To bi bilo razumljivo v kakšni idilični švicarski vasici, nikakor pa ne v generično pozidanem prizidkarskem slovenskem prostoru. S tem prostorski akti predpisujejo verižno reakcijo slabe arhitekture.

Iz napak in zmot se lahko učimo. Ampak le, če si jih najprej priznamo. In priznati si moramo, da je z našim urbanizmom nekaj narobe. Da bi to rešili, ni treba zamenjati družbenega ustroja ali celotne družbe. Ko bomo spoznali, da z urbanizmom lahko spreminjamo naša življenja na bolje, bomo razumeli njegov pravi pomen. Razumeli ga bomo kot mediatorja procesov v prostoru, v korist mest in njihovih prebivalcev. Reševanje stanovanjske krize, okoljske krize, samopreskrbe, energetike, prometa in socialne pravičnosti bo potem precej učinkovitejše.

Piše: Matevž Granda