Tjaša Novak – diamantna maturantka, ki stopa na pot medicine

Bodoči študenti počasi zaključujejo najdaljše in za mnoge tudi najlepše počitnice v življenju. Med maturanti Gimnazije in srednje šole Kočevje je letos posebej izstopala Tjaša Novak, ki je dosegla najvišji možni rezultat – vseh 34 točk na maturi – in tako postala ena od 23 diamantnih maturantk in maturantov v Sloveniji.

Ko govori o srednješolskih letih, se največkrat vrne k ljudem – prijateljstvom, ki so jo spremljala, in razrednemu vzdušju, ki je omogočalo iskreno podporo. »Verjamem, da bodo nesmiselne šale, nastale med poukom ali odmori, krasile moj spomin močneje, kot bi ga lahko zagrenila kakršna koli učna snov,« pravi Tjaša. V razredu se je počutila sprejeto in podprto, saj so si dijaki pogosto pomagali med seboj – tudi tisti, s katerimi sicer ni bila v stalnem stiku.

Delo, ki se je obrestovalo

Tjaša je bila odlična že v osnovni šoli, a srednja šola je prinesla nove izzive in zahtevala več truda. Zrelo razmišlja o tem, da uspeh ne pride čez noč. Zaupala je, da se je na maturo pripravljala sproti, z organiziranimi zapiski in reševanjem starih maturitetnih nalog. Znanje si je utrjevala z vajami, pomoč pa je poiskala, kadar jo je potrebovala. Najljubši predmet na maturi ji je predstavljala matematika – ker zahteva razumevanje in ne zgolj učenja na pamet. Največji izziv pa ji je predstavljal esej pri slovenščini, a tudi tega je uspešno premagala.

Pomembno vlogo so imeli tudi profesorji, saj so s svojim delom ustvarili realističen vpogled v maturitetne zahteve. Starši so ji nudili moralno podporo, ključno pa je bilo tudi njeno lastno razumevanje pomena ravnotežja – med učenjem si je vedno vzela čas za tek, druženje ali ogled serije. »Mislim, da je tak odmik od dela ključen, da se med stresnim obdobjem, kot je matura, ne zlomiš ali izgoriš,« svetuje dijakom, ki jih matura še čaka.

Zrela odločitev za prihodnost

Naziv diamantne maturantke ji pomeni veliko, četudi priznava, da tega ni povsem pričakovala. »Če bi rekla, da nikoli nisem pomislila, da sem tega zmožna, bi lagala,« odkrito pove. Ponosna je nase, hkrati pa hvaležna vsem, ki so bili del njene poti – sošolcem, družini, profesorjem.

Čeprav ji je bila zanimiva tudi strojna fakulteta, se je Tjaša odločila za medicino – zaradi želje pomagati ljudem in zaradi stabilnih zaposlitvenih možnosti. Že dolgo si želi postati zdravnica, čeprav še ne ve, v katero specializacijo jo bo odnesla pot. Gotovo pa ostaja njena želja, da ostane v Sloveniji, kjer zdravnikov primanjkuje. Čeprav vrnitve v domače Kočevje še ne more zagotoviti, pravi, da se bo tja vedno vračala – domov, k staršem, in stran od mestnega vrveža.