Tako so nekoč prali perilo brez pralnega stroja – in dišalo je bolje kot danes

Danes brez pralnega stroja težko sploh pomislimo na pranje perila. Ob pritisku gumba se začne cikel, ki po uri in pol postreže z mehko, oprano tkanino. A še ne tako dolgo nazaj so si gospodinje umazanega perila lotile povsem drugače – s svojimi rokami, naravnimi pripomočki in veliko občutka. Morda je bilo zahtevno, morda naporno, a v zraku je ostajal vonj po čistem, po reki in po milu iz domače kuhinje.

Spomini na čistočo z roko v roki s tradicijo

Vse, kar je danes samoumevno, je bilo nekoč rezultat natančno premišljenega zaporedja: namakanje, ribanje, spiranje, sušenje. V vsaki dolini so poznali svoje navade, a skupna jim je bila temeljna skrb za čistočo in spoštovanje do narave. Ta članek nas popelje nazaj med lesena korita, domače milo in dišeče seno na ograji.

Pranje perila in madežev

Zjutraj ob vodi in ognju

Kamnite perišča in lesena korita

V vaseh ob rekah so obstajali javni prostori za pranje – perišča. Običajno so jih gradili iz kamna, pogosto v bližini izvira ali ob potoku, kjer je bila voda vedno sveža. Gospodinje so perilo sprva namočile, nato ga drgnile ob gladke kamnite plošče. Ob rekah pa so uporabljale lesene korita, napolnjena z vodo, kjer so perilo večkrat spirale.

Kurjenje za toplo vodo

V hladnejših mesecih je bila topla voda nuja. Gospodinje so si jo segrevale kar v velikih kotlih na peči. Nekatere so imele posebne zidanice ali zunanje odprte ognjišča, kjer se je cela vas zbrala ob pranju. Voda je vrela ure in ure, v njej pa so se raztapljale naravne sestavine, ki so perilo očistile brez kemikalij.

Naravna sredstva za pranje

Lesni pepel in lug

Najbolj znana naravna sestavina, ki so jo uporabljale, je bil pepel. A ne kar vsak. Pepel iz trdega lesa, brez primesi in brez saje, so nalagale v platnene vreče in jih prelivale z vrelo vodo. Nastal je t. i. lug – alkalna tekočina, ki je učinkovito razgradila umazanijo in razmastila tkanino.

Perilo so več ur namakale v tej mešanici, nato pa ga temeljito sprale v reki. Ta metoda je bila izjemno učinkovita in hkrati okolju prijazna.

Domače milo iz loja in pepela

Mnoga gospodinjstva so si milo izdelala sama. Skuhali so ga iz govejega loja, pepelnega luga in vode. Končni izdelek je bil trd, a izjemno močan. Z njim so perilo drgnili po lesenih deskah ali kamenju, dokler niso madeži popustili.

Vonj po takem milu je bil čist, naraven in topel – popolno nasprotje današnjih sintetičnih dišav.

Tehnike drgnjenja in spiranja

Pralna deska in moč rok

Eden izmed ključnih pripomočkov je bila pralna deska. Imele so rebrasto površino, po kateri so drgnile tkanino, pogosto z dodatkom domačega mila. Za bolj trdovratne madeže so uporabile leseno palico, s katero so oblačila dobesedno »zbunkale«.

Večkratno spiranje

Po pranju v pepelnem lugu ali milnici so perilo spirale večkrat. Voda je morala teči skozi tkanino, dokler ni bila povsem čista. Pogosto so perilo pustile, da ga reka sama izpira dalj časa, zvezano v šopih in privezano na vejo ali težo.

Sušenje brez stroja

Na travniku in ograji

Po pranju so perilo odcedile in razgrnile na travniku, kjer je sonce opravilo svoje. Na podeželju so ograje služile kot naravne sušilnice. Tkanina, ki se je sušila na vetru, je imela vonj po naravi in svežini, ki ga današnji mehčalci le posnemajo.

V zimskem času v podstrešjih

V hladnih mesecih so perilo sušili v podstrešjih, kjer je bilo toplo zaradi peči spodaj. Gospodinje so ga zavezale z vrvmi pod tramovi in ga pustile, da se suši več dni.

Dodatki za mehčanje in vonj

Kis in kamilice

Za mehčanje so v zadnje spiranje dodale malo kisa. Ta je odstranil ostanke mila in zmehčal vlakna. Dišeče rastline, kot so kamilice, bezeg ali lipovi cvetovi, so perilu dodali nežno naravno aromo. V vrečko iz gaze so dali pest zelišč in jo dodali v vodo pri zadnjem izpiranju.

Vonj po svežini

Vonj takšnega perila je bil drugačen od današnjega – bil je resnično svež. Vzrok ni bil le čistost, temveč odsotnost umetnih snovi. Perilo je dišalo po lesu, po reki in po zeliščih. To ni bila le čistoča, bila je izkušnja.

Danes znova odkrivamo modrosti preteklosti

Vrnitev naravnim metodam

Z vse večjo skrbjo za okolje se vračajo stare prakse. Danes znova uporabljamo kis kot mehčalec, sodo bikarbono za odstranjevanje vonjav in milo brez fosfatov. Nekateri se celo lotijo izdelave lastnega mila ali pranja brez detergenta.

Spoštovanje do tkanine in narave

Pranje brez stroja ni bilo samo nuja, bilo je izraz odnosa. Gospodinje so poznale vsako rjuho, vsak robec. Vsako madež so prepoznale in vedele, kako ga odstraniti brez škode. Tkanina je zdržala dlje, ker je ni poškodovala vroča voda, agresivne kemikalije ali prehitro sušenje.

Zato so Slovenci včasih vedno sušili perilo na tem mestu, danes pa ga nihče več ne

Objava Tako so nekoč prali perilo brez pralnega stroja – in dišalo je bolje kot danes se je pojavila na Vse za moj dan.