Srednjeevropska ideja znova oživlja

Evropa in mednarodna skupnost sta po prvi svetovni vojni pokopali Habsburško monarhijo. Svet, v katerem smo živeli Slovenci dobrih šeststo let, se je sesul. Prostozidarske lože so oblikovale malo avstrijsko državo brez Habsburžanov, slovenski narod pa razkosale med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Potomci »našega ljubega cesarja« Franca Jožefa so se raztepli po vsem svetu, plemiški nazivi so jim bili odvzeti, prav tako precejšen del premoženja. Namenjeno jim je bilo izginotje v vrtincih časa. Gospodarji lutk, ki so vlekli poteze po obeh svetovnih vojnah, v tradicionalno močni katoliški habsburški družini pač niso videli »materiala« za svoje eksperimente, ki so v zadnjih desetletjih eskalirali v prebujenski ideologiji in podobnih uničujočih novotarijah.

Vemo, da je bila usoda zadnjega avstro-ogrskega cesarja Karla precej nemila, saj je zgodaj umrl. Soproga cesarica Cita ga je preživela za dolga desetletja in doživela čast, da je skupaj s svojim sinom, prestolonaslednikom Otom Habsburškim, v Rimu obiskala papeža sv. Janeza Pavla II. Oto je bil evropski poslanec v času slovenskega osamosvajanja in neomajen zagovornik samostojne, suverene in neodvisne države Slovenije. Tudi druge veje Habsburžanov so se uspešno uveljavile v krogih diplomatov in politikov. Njihova beseda nekaj šteje.

Preberite še: [Video] S protesta upokojencev: Dovolj je, da se določen del upokojencev obravnava kot drugorazredne državljane

V zadnjih dneh sem večkrat razmišljala o usodi te nekdaj mogočne cesarske rodbine. Še zlasti ko sem bila v Bruslju povabljena na dogodek v čast beatifikaciji zadnje cesarice Cite, katere soprog Karel je že prištet med blažene.

Potem pa sem konec prejšnjega tedna v Pragi na mednarodni konferenci Srednja Evropa na svoji poti spoznala princa Lea von Hohenburga, prapravnuka Franca Ferdinanda. Saj se še spomnimo; avstrijskega prestolonaslednika je skupaj z ženo Sofijo leta 1914 v Sarajevu ustrelil srbski nacionalist Gavrilo Princip. To je bil povod za izbruh prve svetovne vojne, ki so jo velesile, rožljaje z orožjem, komaj čakale. Slovence je vojna hudo prizadela, pa ne samo zaradi izgube ozemlja, ki sem ga omenjala na začetku. Po letu 1918 smo bili potisnjeni v precej neznan kulturnocivilizacijski krog, iz katerega smo se z obrambno vojno izvili šele leta 1991.

Konferenca v Pragi, kjer je bil eden od soorganizatorjev Inštitut dr. Jožeta Pučnika, je poleg članov habsburške družine na enem mestu zbrala številne ugledne politike, gospodarstvenike, znanstvenike in druge, ki so osvetlili idejo Srednje Evrope iz različnih zornih kotov. Pisana množica sodelujočih je izžarevala nekajstoletno srednjeevropsko kulturno bit, ki se znova hoče udejaniti tudi v realnem skupnostnem bivanju, med drugim na političnem področju. Prav na tej točki je bil nagovor princa Lea von Hohenburga izjemno pomenljiv. Med stebre skupnosti je uvrstil svobodo vsakega posameznika in narodov, medsebojno zaupanje pa tudi našo skupno krščansko dediščino. Nehote se vprašaš, kaj smo v resnici izgubili z razpadom habsburške monarhije, ki bi ji vladali krepostni in modri ljudje, kakršen se je v Pragi predstavil eden njenih potomcev?

Med osrednjimi govorniki je bil tudi evropski poslanec Milan Zver, ki je znova svaril pred odpravo soglasnega odločanja na ravni EU. Poudaril je tudi nujnost večjega sodelovanja držav Srednje, Južne in Vzhodne Evrope. Opozoril je, da bi v svetu, ki bi spominjal na jugounitarizem in preglasovanja, hitro prišli do nepovratne točke razkroja. To pa je scenarij, kjer bi izgubili vsi.

A vrnimo se h kulturi in nitkam, ki povezujejo vse, ki živimo v srcu Evrope. Kako naj razložimo srednjeevropsko usmerjenost Slovencev? Nekateri so nas hoteli integrirati v balkanski kulturni in politični okvir pred več kot sto leti. Ivan Cankar je bil glede tega zelo jasen. »Po krvi smo bratje – po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.« Komentar ni potreben.

Poudarjanje srednjeevropske umeščenosti Slovenije je ključno za njeno prihodnost, sicer bo postala balkanska, ruska ali migrantska. Vnovično umeščanje Slovenije v prostor, ki doživlja razcvet, bo ključna naloga slovenske države v postgolobovem obdobju in obdobju postfajonove.

Dr. Andreja Valič Zver