Spolzka tla Matjaža Fariča. Izjemna zasnova, vrhunska izvedba in močna uigranost vseh nastopajočih!

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je v soboto, 25. oktobra odvila nova predstava Matjaža Fariča z naslovom Spolzka tla, podnaslovljena antimuzikal Nezaželenih.

‘Predstava Spolzka tla je del večletnega ustvarjalnega opusa režiserja in koreografa Matjaža Fariča ter pomeni nadaljevanje predstave Nezaželeni, pri kateri je šlo za poskus objektivnega uprizarjanja dogodka – za pogled od zunaj, medtem ko se predstava Spolzka tla ukvarja s skrajno subjektivnim pogledom in odzivom na ta isti dogodek – za pogled od znotraj,’ je bilo zapisano v napovedniku Cankarjevega doma.
Predstava Nezaželeni je bila – kot tudi Spolzka tla – uprizorjena 25. oktobra, na isti datum, kar verjetno ni naključje, temveč premišljena gesta. Gre za poskus rekonstruirati oziroma interpretirati situacijo, ko so na Prekmurskem trgu v Ljubljani med pandemijo potekale plesne intervencije v javnem prostoru, ki so naletele na konflikt med plesalci sodobnega plesa in skupino brezdomcev.

Nezaželeni (foto: Darja Štravs Tisu)

Poriv za nastanek Nezaželenih predstavlja resnični dogodek leta 2021, ko je Farič s sodelavci v okviru projekta Flota izvajal serijo plesnih intervencij z naslovom Druga stran ulice, katerih namen je bil umetniško oživiti prazne javne prostore med pandemijo. Ena od intervencij je potekala na Prekmurskem trgu, kjer so se plesalci znašli v nesporazumu z brezdomci, ki so prostor dojemali kot svoj življenjski teritorij. Njihovi začetni komentarji so se hitro razvili v hudomušne opazke, nato v žaljive pripombe, govorjenje je preraslo v kričanje in grožnje, približevanje plesalcem pa v fizično napetost. Dogodek je postal izhodišče za stvaritev predstave Nezaželeni (2022), ki je želela prikazati dogajanje ‘z zunanjega vidika’ – kot rekonstrukcijo in poskus razumevanja konflikta med umetnostjo in družbenim robom. V novi predstavi Spolzka tla (2025) pa gre za pogled istega dogodka ‘od znotraj’ – za subjektivno preigravanje, za dvome o sami resničnosti dogodka, o njegovih razpletih in interpretacijah. Predvsem pa za vprašanje, kaj je resnica in kakšna je odgovornost umetnika, ko se umetnost sooči z realnim svetom.

Spolzka tla se začenjajo v prvem preddverju Cankarjevega doma in …

‘Res, kar je res, ni res al’ je zares, ni res, kar je zares, in zares ni več smešno,’ sta verza iz predstave, ki ju je napisala igralka Tina Resman, uglasbil pa Žigan Krajnčan. Povzameta bistvo predstave, ki v množici interpretacij in mnenj o dogodku, ki je sprožil močan čustveni odziv, razkriva, da vztrajanje pri eni sami ‘resnici’ ni več mogoče. Dogodek postane le še odsev posameznikovega dojemanja in interpretacije.

… nadaljujejo v Linhartovi dvorani.

Matjaž Farič (1965, Murska Sobota) je eden osrednjih slovenskih ustvarjalcev na področju sodobnega plesa in interdisciplinarnega gledališča. Po študiju na Srednji baletni šoli v Mariboru in kratkem angažmaju v baletnem ansamblu SNG Maribor se je v osemdesetih letih preusmeril v sodobni ples, kjer je razvil prepoznaven, izrazito avtorski slog, zaznamovan s telesno intenzivnostjo, psihološko napetostjo in družbeno refleksijo. Leta 1994 je ustanovil Floto – Plesni inkubator, ki je pomembno zaznamovala razvoj sodobno-plesne scene v Sloveniji.

Matjaž Farič z igralko in življenjsko sopotnico Marinko Štern, ki je redna akterka v njegovih predstavah.

V napovedniku je bilo navedeno, da je v tokratni predstavi uporabljeno tudi gibalno gradivo iz predstave Druga stran ulice, ki so ga soustvarili priznani plesalci slovenske sodobne plesne scene: Ana Cvelfar, April Veselko, Jerca Rožnik Novak, Kaja Vajdetič, Kaja Lin Jagodic Avguštin, Leon Marič, Patricija Crnkovič. Tokrat pa so plesne sekvence izvajali Katja Legin, Kristýna Peldová, Lara Matea Ivančič, Alja Branc Barbosa in Vito Vidovič Bintchende. Vsi omenjeni so svoje delo opravili izjemno premišljeno in natančno; njihova telesa so popolnoma obvladana, gib pa tekoč, fluiden in izrazno močan. Njihov sodobni ples deluje hkrati mehko in energično, z izrazitim občutkom za prostor in notranji ritem, kar je ustvarilo občutek popolne sinhronije med telesom, glasbo in pomenom prizora.

Žigan Krajnčan

V vodilni vlogi režiserja izstopa Žigan Krajnčan (1995) – eden najvidnejših predstavnikov mlajše generacije slovenskih plesalcev, koreografov in performerjev. Diplomiral je iz sodobnega plesa na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kasneje pa se je izpopolnjeval doma in v tujini. Krajnčan je hitro pritegnil pozornost s svojo telesno prezenco, improvizacijsko svobodo in izrazitim občutkom za glasbo ter ritem. Pogosto sodeluje z Gašperjem Kunškom, s katerim ustvarjata prepoznavne duete in večje projekte, ki prepletajo sodobni ples, gledališče in glasbo v živo. V Faričevi predstavi Krajnčan prevzame lik režiserja, ki na odru postopno izgublja stik z realnostjo – in s tem postane simbol umetnika, ki se ujame v lastno refleksijo. Vloge brezdomcev so prevzeli Marinka Štern, Tina Resman, Veronika Valdés, Sebastjan Starič, Uroš Potočnik in Jure Žavbi, glasbeno pa predstavo soustvarjata Brane Zorman in Kristijan Krajnčan. Besedila so delo ustvarjalcev predstave, glasbo za songe pa podpisujejo Kristijan Krajnčan, Žigan Krajnčan, Brane Zorman, Uroš Potočnik in Matjaž Farič.

Od preddverja do …

Predstava se začne že v preddverju Cankarjevega doma, kjer z glasnim prerekanjem nase opozorita Jure Žavbi in Tina Resman. ‘Naporen si! – Ti si naporna, pizda!’ V vlogah brezdomcev z neposrednim realizmom pridobita našo pozornost in nas povabita v dogajanje. Žavbi kmalu prelomi četrto steno: ‘To je igra. Jaz sem Jure in v tej predstavi igram brezdomca Jakoba.‘
Tina Resman, igralka mlajše generacije, prepoznavna po svoji izrazni moči in poglobljenemu pristopu k vlogi, v predstavi igra brezdomko Ireno Hajdinjak, po imenu Hajdi. Jakobu je Hajdi zelo všeč, ker je – kot pravi sam – lepa, in piše pesmi: ‘Rada imam roza barvo. Dež pada neusmiljeno in ni roza barve. Najbolj na svetu si želim postelje. Predstavljam si, da je moja postelja oblak. Moja najljubša hrana je toast, ki ga nisem jedla že zelo dolgo. Svet ni roza barve.’ Ta prizor odpira antimuzikal z navidezno lahkotnostjo, ki se hitro prevesi v otožnost in samoironijo. Žavbi, igralec in performer z značilno introspektivno prezenco, znova potrdi svojo sposobnost subtilnega prehajanja med igro in performansom, med resničnostjo in fikcijo.

… odra Linhartove dvorane.

Predstava se nato postopno razpira kot potovanje pod vodstvom Žavbija in Tine. V zgornjem preddverju nas pričaka plešoči par, fant in dekle, ki v počasnem in prefinjenem gibanju pred našimi očmi ustvarjata in oživljata plesne figure, kar spremlja besedilo igralcev: ‘Ples je med vsemi umetnostmi najbolj minljiv, neulovljiv in neposreden izraz. Kaže na neverjetno moč človeške kreativnosti. Čeprav je brez besede, zmore veliko besed, veliko teksta, ki je neizprosen. Presega meje fizične zmogljivosti, saj ni ločen od duha. Poudarja tudi ranljivost in minljivost.‘ Atmosferska in ritmična glasba v izvedbi odličnih glasbenikov kraljuje v spodnjem preddverju: ‘Glasba močno vpliva na naša čustva… Je pa tudi močno povezana z racionalnimi zadevami, kot je npr. matematika. Veliko glasbenikov je tudi matematikov.’

In že se po navodilih odpravimo proti finalni destinaciji – odru Linhartove dvorane. Pred tem pa še nekaj besed igralcev o gledališču: ‘Gledališče se že od samega začetka ukvarja z družbo… politiki se ne more izogniti… Kakšna predstava lahko še danes izzove širši odziv javnosti – predvsem od tistih, ki te predstave nikoli niso videli.’ Žavbi nas povabi na prizorišče: ‘Na sredini odra vas že čakajo stoli. Znotraj kroga se lahko tudi premikate med predstavo, da boste vse dogajanje bolje videli.’ Med posedanjem nas že vključita v dogajanje brezdomca – moški, ki obtožuje žensko, da mu je ukradla jakno, in ona, ki se kričeče brani. Farič tako gledalce postavi na oder, med izvajalce, in jih vključi v sam proces ustvarjanja predstave, s čimer preizprašuje meje gledališke konvencije in pasivnega opazovanja.

Z glasbeno podporo vrhunskih glasbenikov (Brane Zorman, Kristijan Krajnčan), z ritmom, telesom in besedo, izvajalci ustvarjajo mrežo pomenov in čustev. Ob izpovedih o najglobljih strahovih – demenci, brezdomstvu, smrti – se v pop ritmu prepleta brezdomski rap, v katerem se lahkotnost in bolečina stapljata v paradoksalno celoto. Prepevajo svoj nalezljivi dum, dum v ušesom prijetni melodiji, ki nas posrka v svoj ritem, da komaj zdržimo sedeti na mestu. Naša telesa se želijo pridružiti navidezni brezdomski brezskrbnosti in s pozibavanjem slediti nalezljivemu melosu.
Sledi ponovna rekonstrukcija incidenta s Prekmurskega trga – opisi se razhajajo, priče se ne strinjajo, resničnost razpada na koščke. ‘Saj ni bilo nič takšnega… flaše so letele… bila je samo ena flaša… pa še ta se je kotalila… lahko bi šli na drugo stran ulice…‘

Čas je za nov song – brezdomski rap: ‘Nova predstava, nova tesnoba, nova prerokba, zasnova, poškodba… znova in znova.’ Pesem se stopnjuje, z njo tudi ples, izvajalci so enostavno odlični. Tekst: ‘Jebejo naj se – sosedje, kuhajo, vonj po gnoju, država, teater, beli balet, rdeči boks, vesoljci…’ Tenzija narašča, dokler se grobo ne zaustavi. Lepi: ‘Kaj je to? Kaj mi delamo tu? Ful je hujših problemov, mi pa se že dve leti ukvarjamo s problemom, ki se mogoče sploh ni zgodil?‘ Oder se vrti, mi z njim. ‘Zakaj bi umetniki dobili podporo? Saj nimajo prave službe? Koliko gre mesečno za umetniške lenuhe? Potem pa je umrl!’ Hajdi deklamira svojo roza pesem – ‘Dež ni roza barve.’ Izvajalci pod veščo taktirko Kristijana Krajnčana ob petju s prsti tleskajo po telesu in ustvarjajo neverjeten učinek dežnih kapljic, ki udarjajo ob asfaltna tla. Genialno!

Sledi prizor brezdomke, odlične Marinke Štern, ki je ostala brez tablet, obtožuje druge, da so jih ukradli, da prisluškujejo, na kar odgovarja nov song: ‘Pa ni ti ona ukradla tablet!‘ Atmosfera postaja vedno glasnejša, bolj nora, dokler jih režiser s krikom ne utiša. Tema. Igralci – plesalci – brezdomci. Besede se ponavljajo, režiser pa izgublja stik z realnostjo; skozi ples se fizično bori s svojimi notranjimi strahovi.
Krajnčanov režiser se sooči z lastnim zlomom, ko ga igralci napadejo z obtožbami: ‘Ti si to videl z drugega zornega kota. Lahko bi nam vsaj razložil, kaj sploh je antimuzikal. Daj, nekaj naredi, ali pa pusti vse skupaj… dve leti delamo eno in isto!’ Nerganje vsake toliko prekine režiserjeva obupana prošnja: ‘A lahko samo to speljemo do konca?&