Sodišče EU: FIFA in CAS morata spoštovati temeljne svoboščine Unije

Sodišče Evropske unije (SEU) je v sodbi C-600/23 sprejelo odločitev, ki bo imela dolgoročne posledice za športne organizacije in klube v državah članicah. V ospredju je vprašanje, ali lahko športna arbitraža, kot jo izvaja razsodišče CAS v Lozani, omeji pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavljajo pravila evropskega prava.

Sodišče je v sodbi poudarilo, da je načelo učinkovitega sodnega varstva ena od temeljnih vrednot pravnega reda Unije. „Unija temelji na vladavini prava in učinkovito sodno varstvo je temeljna zahteva prava Unije, zagotovljena z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in 19. členom Pogodbe o Evropski uniji,“ je na IUS-INFO zapisala mag. Jasmina Potrč.

Po njeni oceni je odločitev SEU pomembna tudi zato, ker odpira vprašanje meja avtonomije športnih organizacij, kot je FIFA. „Posameznikom mora biti omogočeno, da dosežejo, da sodišče, ki izpolnjuje zahteve iz 267. člena Pogodbe o delovanju EU, preveri, ali so arbitražne odločbe skladne z načeli in določbami, ki so del javnega reda Unije,“ je dodala Potrč.

Jedro primera predstavlja belgijski nogometni klub RFC Seraing, ki je leta 2015 sklenil pogodbe z malteško družbo Doyen Sports Investment. Investitor je pridobil deleže v ekonomskih pravicah igralcev, kar je v nasprotju s prepovedjo t. i. third-party ownership v pravilih FIFA.

Disciplinski organi FIFA so proti klubu uvedli postopek, ki je prinesel globo 150.000 švicarskih frankov in prepoved registracije novih igralcev. Sankcije je potrdilo razsodišče CAS, njihovo veljavnost pa je potrdilo tudi švicarsko zvezno sodišče.

Belgijsko kasacijsko sodišče je nato postavilo vprašanje, ali takšna ureditev, kjer odločitev arbitraže potrdi sodišče tretje države brez možnosti predhodnega vprašanja SEU, zadostuje zahtevam prava EU.

Izjava dneva, 12. 9. 2025 (video)

Ključno vprašanje: pravnomočnost arbitražnih odločb

Sodišče EU je odločilo, da arbitražnim odločbam ne sme biti priznana splošna pravnomočnost, če te niso bile predmet učinkovitega sodnega nadzora. „Takšna ureditev je v nasprotju z 19. členom Pogodbe o EU in 47. členom Listine, saj onemogoča učinkovito sodno varstvo,“ je pojasnila Potrč.

Sodišče je ob tem spomnilo, da arbitraža v Uniji ni sporna, dokler je prostovoljna in skladna s temeljnimi načeli pravnega reda. Težava nastane, kadar športne zveze klubom in posameznikom arbitražo vsilijo kot obvezni mehanizem.

FIFA je združenje zasebnega prava s sedežem v Zürichu, ki določa pravila in nadzira njihovo izvajanje po vsem svetu. Članstvo nacionalnih zvez temelji na obveznosti spoštovanja vseh odločitev FIFA in njenih organov.

V praksi to pomeni, da morajo klubi, vključno s slovenskimi, sprejeti pravila, ki vključujejo obvezno uporabo arbitraže. „Obvezna narava športnih arbitražnih mehanizmov izhaja iz dejstva, da se uporabljajo v sporih med športnimi zvezami z obsežnimi regulativnimi, nadzornimi in sankcijskimi pooblastili ter širokim krogom posameznikov in organizacij,“ je zapisala Potrč.

Po oceni SEU je takšna ureditev lahko upravičena zaradi enotne uporabe pravil, vendar nikakor ne sme izvzeti posameznikov iz okvira sodnega varstva, ki ga zagotavlja pravo EU.

Umar napoved letošnje rasti BDP poslabšal na 0,8 odstotka

Pomen za svoboščine notranjega trga

Odločitev sega onkraj meja nogometa, saj zadeva temeljne svoboščine notranjega trga. SEU je jasno navedlo, da arbitražne odločbe ne smejo omejevati svobode gibanja delavcev, opravljanja storitev, prostega pretoka kapitala in pravil konkurence.

„Arbitražne odločbe ne smejo onemogočiti nadzora nad spoštovanjem določb, ki so del javnega reda Unije, kot so svoboda gibanja delavcev, svoboda opravljanja storitev, prosti pretok kapitala ter pravila konkurence,“ je poudarila Potrč.

Nacionalna sodišča bodo tako morala ne le ugotavljati morebitno neskladnost, temveč tudi nalagati posledice, vključno z odškodninami in začasnimi ukrepi.

Posledice za Slovenijo

Sodba ima neposredne posledice tudi za slovenski šport. Nogometna zveza Slovenije (NZS), kot članica FIFA in UEFA, v svojih aktih upošteva obvezno pristojnost športne arbitraže. To pomeni, da morajo klubi, kot sta Olimpija in Maribor, pri reševanju sporov slediti postopkom, ki jih določa FIFA ali UEFA.

Odločitev SEU pa zdaj odpira možnost, da bodo slovenska sodišča morala poseči v takšne primere, kadar bo šlo za vprašanja, ki se dotikajo prava EU. To lahko vključuje spore glede pogodb igralcev, transferjev ali gospodarskih vprašanj, povezanih s sponzorstvi in investicijami.

Za slovenske klube je to pomembna sprememba, saj jim daje možnost, da se v določenih primerih obrnejo na domača sodišča. Prav tako bo morala NZS preučiti, ali njena pravila zagotavljajo skladnost z zahtevami SEU, zlasti v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom.

Koalicija zahteva izredno sejo o gradbenem zakonu in urejanju prostora

Širši odmevi v športnem pravu

Odločitev SEU bo verjetno sprožila razpravo tudi v drugih športih, kjer je arbitraža prav tako obvezna – denimo v košarki, hokeju ali rokometu. Slovenske zveze, ki so vključene v mednarodne organizacije, bodo morale presoditi, ali je njihov arbitražni okvir usklajen z evropskim pravnim redom.

Pravni strokovnjaki pričakujejo, da bo sodba vplivala na prakso športnih arbitražnih sodišč in okrepila vlogo nacionalnih sodišč v državah članicah. To pomeni, da arbitraža ne bo več mogla ostati „zaprti krog“ športnih institucij, ampak bo podvržena nadzoru evropskega sodnega prostora.

Sodišče EU je jasno zapisalo, da arbitraža ne sme prevladati nad pravom Unije. „Evropsko pravo je treba razlagati tako, da nasprotuje priznavanju pravnomočnosti odločbam CAS v sporih, povezanih z opravljanjem športa kot gospodarske dejavnosti na ozemlju Unije, kadar te odločbe niso bile učinkovito preverjene s strani nacionalnega sodišča,“ je zaključila Potrč.

Odločitev prinaša večjo pravno varnost športnikom, klubom in gospodarskim subjektom, saj jim zagotavlja, da so njihove pravice varovane ne le v okvirih športnih zvez, temveč tudi na ravni evropskega pravnega reda.

Miha D. Kovač

Foto: Vecteezy