Socialisti pogosto lažejo, manipulirajo ali pačijo resnico

Kaj je resnica, je posmehljivo vprašal Pilat – in ni počakal na odgovor. Nekaterim ljudem očitno godi nestalnost; utrjeno prepričanje razumejo kot suženjstvo, ki omejuje svobodno voljo – tako v mišljenju kot tudi v delovanju. Čeprav so filozofske šole te vrste (na primer skeptiki) že davno izginile, med nami še vedno najdemo puhloglavce, ki imajo podobne nagone – čeprav v njihovih žilah ne teče več tista strast, kot je tekla v žilah njihovih duhovnih prednikov.

Toda laž ni priljubljena le zato, ker tisti, ki razkrivajo resnico, pogosto trčijo ob težave, sovražnost in trpljenje, niti samo zaradi moralne odgovornosti, ki jo resnica terja. Privlačnost laži ima globlje korenine – izhaja iz naravne, čeprav izprijene ljubezni do nje same. Ko so predstavniki poznejše grške šole – t. i. nove akademije (skeptiki) – premišljevali o tej težnji, so naleteli na težavno vprašanje, zakaj imajo ljudje radi laž celo takrat, ko jim ne prinaša ne dobička kot trgovcem ne užitka kot pesnikom – ampak ravno zaradi laži same.

Tako je leta 1625 zapisal sir Francis Bacon Verulamski v svojih Esejih ali političnih in moralnih nasvetih. Čeprav sam po nekaterih merilih ni bil zgled moralnosti (sodeč po njegovem življenjepisu), je bil v svojem času pomemben in vpliven mislec, ki mu velja prisluhniti še danes. Z razpravo o resnici je preroško odprl vprašanja, ki so se v polni meri pokazala šele stoletja kasneje – med drugim vprašanje narave socializma kot življenja v laži. Ta sistem, ki ga sam sicer ni mogel poznati, je posredno razgalil že z razmišljanjem o razmerju med resnico in lažjo.

Še ostreje pa je bistvo tega pojava v 70. letih 20. stoletja povzel Leszek Kołakowski, eden najostrejših kritikov marksistične misli, z izjemno zgoščeno in presunljivo ugotovitvijo: “Laž je nesmrtna duša komunizma.”

Boljševiki so komunizem “prodajali” kot odrešitev za skupno dobro. (Foto: epa)

Njegove besede so zlovešče aktualne še danes. Naši domači nasledniki komunistične partije – navzoči v vseh treh vladajočih strankah in številnih nevladnih organizacijah, ki delujejo kot njihove jurišne enote – ponosno nadaljujejo tradicijo življenja v laži. Ponavljajo mantro marksizma, komunizma oziroma socializma: “Jutri bo bolje, mi vas vodimo v svetlo prihodnost.”

A kaj lahko pričakujemo od predsednika vlade, ki je pred volitvami izrekel eno samo resnico – to, da bo zvišal davke? Vse druge njegove napovedi so bile bodisi neposredne laži bodisi prikrite manipulacije. Tudi danes, ko opravlja najvišjo funkcijo v državi, mu resnica ne leži. Edine obljube, ki jih je (vsaj delno) uresničil, so bile tiste, ki so se nanašale na politično čistko: “očistiti RTV Slovenija in policijo janšistov”. Na tem področju je bil učinkovit. A še učinkovitejši je pri ustvarjanju in širjenju laži – toliko, da jih v eni sami kolumni ni mogoče niti našteti, kaj šele analizirati. Žalostno, a resnično: laž je v Sloveniji dobila domovinsko pravico.

Asta Vrečko je častilka zločinskega totalitarizma in enega največjih klavcev 20. stoletja. (Foto: Twitter)

Zakaj pa socialisti vseh barv tako pogosto lažejo, manipulirajo ali pačijo resnico? Če že govorijo resnico, jo pogosto iznakaženo prikrojijo, da služi njihovim ciljem. Renesančni mislec Montaigne je zapisal: “Če dobro premislimo, reči, da človek laže, pomeni reči, da je pogumen pred Bogom in strahopeten pred ljudmi.” Bacon pa ga je dopolnil z mislijo: “Laž gleda v Boga in se skriva pred človekom.”

In prav tu se skriva ključ do razumevanja sodobne socialistične retorike: socialisti se bojijo ljudi. Bojijo se trenutka, ko bodo ljudje končno spoznali, da je cesar nag. Slogan francoske revolucije “Liberté, égalité, fraternité!” (Svoboda, enakost, bratstvo) je v njihovih rokah postal samo orodje za prevzem in ohranjanje oblasti. Manipulacije vseh vrst in prazne obljube o lepši prihodnosti so le dimna zavesa, ki zakriva pot v propad.

Kot je ugotovil še en veliki mislec Friedrich August von Hayek: “Socializem je pot v hlapčevstvo.”