Smo na pravi poti, smo zašli ali smo nekje vmes? Premislimo in pomislimo o tem čisto zares!

Slovenija je nekje vmes, niti povsem na pravi poti niti povsem zgrešena, a je bolj gotov občutek zasukanosti (ali počasnosti) in napredovanje zgrešenosti, kar je zelo močno in občuteno. Nagibanje od nekje vmes je bolj ali ne zaznavno in močno nagnjeno k zgrešenosti.

Čeprav podlage za to ni, le vodenje je napačno. Iz “vsevednosti”, domišljavosti, ošabnosti, občutka nezmotljivosti. Vrag si ga vedi, morda celo skupek tega. Le tistega, kar najbolj potrebujemo, modrosti, preudarnosti in odločnosti, je najmanj ali pa so te pomembne prvine takoj za vogalom, pa odločevalci tega ne vidijo ali pa nimajo primernega daljnogleda ali periskopa.

Preberite še: Vančo K. Tegov, politolog: “Ne smemo dovoliti, da nas globoka država spelje na tanek led”

V čem smo zašli?

Ne v viziji, ampak v izvedbi. Ne v pomanjkanju talentov, ampak v sistemski okorelosti. Ne v gospodarstvu, ampak v politični (ne)kulturi odločanja. Kako resnično, pa vendar nepotrebno. Zgrešenost oziroma napačni pristop pelje v oddaljevanje od zastavljenih ciljev. Eni stremijo k cilju in temu prilagodijo hitrost, pozornost ter pristop, drugi pa imajo pristop, vse ostalo pa je improvizacija. Improvizacija pa je lahko začasna, hipna, ne sme postati modus operandi. Nas, našo državo zavira prav to stalno »boksanje« med improvizacijo in hipno všečnostjo na eni strani, ter ciljno usmerjenostjo, ki daje gotove rezultate, ni pa všečna takoj in vsem na drugi strani.

Konkretno pa je takole: Zadnjih 15–20 let je politika večinoma ujetnica ideoloških sporov in osebnih rivalstev, namesto da bi bila tekmovanje v tem, kdo ima boljšo vizijo razvoja. Tam, kjer je ideologija bolj prisotna, trpi napredek v vseh drugih sferah. Od ideje takoj po osamosvojitvi o drugi »Švici« je ostal samo »švic« za večino prebivalstva in ugodnosti predvsem za staro nomenklaturo, posebej moteča in zaviralna je težnja k dedovanju in   »cementiranju« privilegijev. Umeščanje države v napredne in zahodnoevropske civilizacijske okvirje je le dober “paravan” za zaviralce za “popravljanje” in naravnavanje merilnih naprav privilegiranih po svoje in za svoje potrebe. Obdobja, ki so zapolnjena s primernimi ravnanji, racionalizacijo porabe in razvojne naravnanosti brez ugajanja ulici, pa so deležna političnega, pravnega ter kulturnega in varnostnega nihilizma. Od “pro et contra” se ne da živeti. Ali z drugimi besedami, manjka dolgoročni strateški konsenz o tem, kaj hočemo kot država. Okopi namesto razvoj, branjenje svojega namesto sprejemanje drugega in dobrega, je zagotovo recept s stagnacijo, ki pa je dejansko nazadovanje.

V javnem zdravstvu imamo dolgotrajno in strukturirano stagnacijo. Sistem javnega zdravstva se sooča z dolgotrajnimi čakalnimi vrstami, neurejenimi razmerji med javnim in zasebnim sektorjem ter preobremenjenim osebjem. Reforma se ves čas omenja, a dejansko ni prišlo do strukturnih sprememb. Ali kot pravijo nekateri po tihem, drugi pa bolj na glas, »lobiji« niso dobili dovolj nazaj glede na »vložek« v razvoj »zaviranja« zdravstva.

Ob tako dobrem in strokovnem bazenu na prenekaterem področju ostajamo brez domačih kadrov, zaradi nezmožnosti involviranja svojega znanja se nam dogaja  t. i. “brain drain” ali odliv možganov, posebej v znanosti, tehnologiji in podjetništvu.

Staranje prebivalstva je objektivna realnost, a Slovenija nima jasne dolgoročne politike za migracije, pokojninski sistem in integracijo mladih družin. Kar pa je kardinalna napaka, posebej na področju migracij, ko se poskuša, tudi tisti nezakoniti, tako rekoč kriminalni del migracij, izenačiti z rednim normalnim procesom prilaganja in integriranega dela migrantov, kar samo povzroča nejevoljo in poslabšanje varnosti domicilnih prebivalcev.

Rešitev je prava pot ali zdrava pamet pridi nasprot’!

Pospešena debirokratizacija ali odprava čezmerne normiranosti. Nekdo mi je nekoč rekel, zakaj birokracija voli cincave in politično in za vodenje slabo podkovane osebe oziroma produkte neke delavnice nekega 90–letnika na obrobju Ljubljane. Rekel je predvsem to, da namreč vsak od birokratov, vseh razredov in kategorij, sedi na svojem »paragrafu«, ga greje s svojo birokratsko zadnjo platjo in ga brani pred spremembami. Učinkovita debirokratizacija mora biti cilj vsakega politika, vodje, odločevalca. Slovenija ga ima, le priložnost mu je treba dati, da dela in učinkuje.

Več sodelovanja politike z gospodarstvom in znanostjo, manj dnevne politike. Iz trenutno obstoječega skoraj da klečeplazniškega klientelizma in skorajda vseprisotne »države« je potrebno stopiti ven ter ustvarjalnosti dati prosto pot pa tudi red in podporo v vseh oblikah za dosego dviga amplitude razvoja in poslovnega optimizma. Slovenija to potrebuje.

Doseganje družbenega konsenza, da prihodnost zahteva pogumne reforme, ne samo “krpanja”. Z drugimi besedami: dati prejo za tkanje kvalitetnega platna upravljanja, in ne delati na trganju in rezanju le tega, kasneje pa dodajati “flike”. Prihodnost ni krpanka,  življenje državljanov ni sestavljanka in nabor norih idej slabo profiliranih vodij, ki jih je podprla ulica.

Več razuma in zdravega uma ter poguma so garancija, na katero je treba računati. Tudi na potrebo po odločnosti državljanov je treba staviti in se na to pripraviti. Že zdaj, če že ne takoj!

Vančo K. Tegov