Se še spomnite vuvuzel iz Južne Afrike? Glas, ki je preglasil nogomet …

Velika večina svetovnih prvenstev v nogometu ostane v spominu po izjemnih tekmah, dramatičnih golih, presenečenjih ali zmagoslavjih. A leto 2010 je bilo nekaj posebnega. Nogometni svet se je prvič zbral na afriški celini, v Južni Afriki, in čeprav so se na igrišču odvijali pomembni zgodovinski trenutki, jih je preglasil zvok. Nenavaden, enoličen, prodoren zvok, ki se je s tribun valil v domove po vsem svetu. Ime mu je bilo vuvuzela.

Spomin ni na žogo, ampak na zvok

Če ste spremljali prvenstvo vsaj z enim odprtim oknom ali prižganim televizorjem, veste, o čem govorimo. Brneče trobente so bile prisotne na vsaki tekmi, v vsakem trenutku, brez odmora. Navijači v Južni Afriki so jih oboževali in jih doživljali kot pomemben del vzdušja. Preostali svet jih je večinoma – sovražil.

Toda zgodba vuvuzele je več kot le nadležni zvok. Je zgodba o trku kultur, globalni izpostavljenosti lokalnih navad, komercialnem uspehu, prepovedih in nostalgiji, ki danes presenetljivo ostaja.

Vuvuzele, Foto: Pixabay

Kako je vuvuzela postala svetovni fenomen

Plastična cev, ki je prišla iz ljudskega običaja

Vuvuzela izvira iz lokalnih navijaških praks južnoafriških nogometnih tekem. Tradicionalno je bila izdelana iz kovine, kasneje pa se je uveljavila plastična različica – zaradi varnosti, cene in masovne proizvodnje. Njena dolžina znaša približno 65 centimetrov, zvok pa proizvaja s pihanjem skozi ozko odprtino, podobno kot trobenta.

V Južni Afriki je bil ta instrument že dolgo del športne kulture, a šele z izborom te države za gostiteljico svetovnega prvenstva je dobil globalno pozornost. Organizatorji so ga predstavili svetu kot simbol lokalne nogometne strasti. In svet ga je vzel resno – dobesedno.

Marketinški stroj, ki ni zamudil priložnosti

V mesecih pred prvenstvom so proizvajalci vuvuzel zagnali ogromen komercialni val. Vuvuzele so se pojavljale v vseh barvah reprezentanc, z logotipi sponzorjev, v turističnih kompletih in promocijskih darilih. Celo veliki oglaševalci, kot so Coca-Cola, Adidas in McDonald’s, so jih vključili v svoje kampanje.

Tudi svetovni mediji so jih hitro posvojili – najprej kot kurioziteto, nato kot simbol, in naposled kot predmet posmeha in frustracije.

Kaj je naredilo vuvuzelo tako motečo?

Zvok, ki ga ni bilo mogoče utišati

Povprečna glasnost vuvuzele se meri okoli 120 decibelov – enako kot pri rock koncertu ali motorni žagi. Na stadionu, kjer tisoči trobijo hkrati, to pomeni konstanten zvočni pritisk brez dinamičnih sprememb.

Navijači niso več peli, skandirali ali reagirali na dogodke na igrišču. Preprosto so pihali. Brez začetka, brez konca, brez ritma. En sam neprekinjen brenčeč ton.

Televizijski prenos je postal prava preizkušnja za živce. Komentatorji so se komaj slišali, občutek prisotnosti na stadionu pa je postal bolj podoben delu v tovarni ventilatorjev kot športnemu dogodku.

Reakcije igralcev in medijev

Nogometaši so bili med prvimi, ki so izrazili nelagodje. Mnogi so dejali, da se med igro ne morejo slišati. Nekateri so si v ušesa tlačili čepke. Vratarji so se pritoževali, da zaradi zvoka ne slišijo soigralcev, kar otežuje organizacijo obrambe.

Mediji so poskušali utišati vuvuzele s tehničnimi triki – odstranjevanje določenih frekvenc iz zvoka, zmanjšanje glasnosti v ozadju. Nobena rešitev ni bila zares učinkovita.

FIFA se je znašla pod pritiskom. Nekateri so zahtevali takojšnjo prepoved, drugi so jih branili kot kulturno posebnost. Mednarodna nogometna zveza je na koncu odločila, da vuvuzele ostanejo.

Poletna norija in njen hitri konec

Svet je najprej kupoval in potem obupal

V uvodnih dneh prvenstva so se vuvuzele množično prodajale tudi zunaj Južne Afrike. Ljudje so jih kupovali iz radovednosti, za zabave ali kot spominek. V številnih državah so jih prodajali na ulicah, trgovinah s športno opremo in na spletnih platformah.

A navdušenje ni trajalo dolgo. Na lokalnih tekmah so jih navijači hitro opustili, saj so ugotovili, da ustvarjajo več motnje kot užitka. V nekaterih državah so jih celo prepovedali na stadionih zaradi nevarnosti za sluh in neustreznega vedenja.

Prepoved na evropskih stadionih

Po koncu svetovnega prvenstva so številne nogometne organizacije, vključno z UEFA, prepovedale vuvuzele. Njihova prisotnost se je hitro zmanjšala. V naslednjih letih so skoraj povsem izginile s tribun, a ostale v kolektivnem spominu kot simbol enega poletja.

Danes jih občasno še najdemo v turističnih trgovinah ali na stadionih v Južni Afriki, a njihov globalni pohod se je končal tako hitro, kot se je začel.

Vuvuzele in športna kultura

Trk dveh svetov

Zgodba vuvuzele je tudi zgodba o kulturnem trku. Kar je bilo za eno okolje izraz pristnosti in ponosa, je bilo za drugega tuje, moteče in agresivno.

To je odprlo vprašanja o tem, ali naj globalni šport ohrani svojo raznolikost ali težnjo po enotnosti. Svetovno prvenstvo je dogodek, ki naj bi povezal različne narode. A v tem primeru je povezovalni element postal razlog za razdvajanje.

Simbol Južne Afrike, ki je presegel šport

Ne glede na vse polemike je vuvuzela postala simbol Južne Afrike v letu 2010. Bila je slišna v vsakem kotičku sveta, prisotna v vsakem televizijskem prenosu in sestavni del izkušnje gledanja prvenstva. Za domačine je pomenila veliko – bil je to njihov način navijanja, izražanja čustev in nacionalnega ponosa.

Prav zato je treba nanjo danes gledati tudi z nekaj razumevanja. Ne kot na vsiljivko, temveč kot na izraz kulturne posebnosti, ki je za kratek čas osvojila svet.

Bi jo danes sploh še kdo hotel slišati?

Zgodovina kot oddaljen spomin

Če danes vprašate naključnega ljubitelja nogometa, se bo verjetno ob omembi vuvuzele najprej zasmejal – nato pa skremžil obraz. Spomin nanjo je postal mešanica nostalgije in olajšanja. Nihče si je ne želi nazaj, a nihče je tudi ne bo pozabil.

Občasno se še pojavi v kakšni reklami ali kot šala med navijači. Tudi na TikToku je zaživela kratka moda ponovne uporabe tega zvoka v duhovitih vsebinah.

Ali bi vuvuzela danes preživela?

V času, ko se na stadionih uvajajo vse strožje varnostne in zvočne omejitve, vuvuzela skoraj nima več prostora. Tudi navijaška kultura se je spremenila – več je organiziranih navijanj, več petja, več koreografij. Enoličen brenčeč ton ne sodi več v to sliko.

Pa vendar – če bi nekega dne nekdo spet prinesel vuvuzelo na veliko tekmo, bi se verjetno celoten stadion obrnil proti njemu. In potem bi se zaslišal tisti znani zvok. Tudi če samo za trenutek. Svet bi se znova spomnil, kako je bilo slišati leto 2010.

---