»Še kako potrebujemo obuditi spomin na začetke antifašističnega odpora«

Objavljamo nagovor zgodovinarke Marte Verginella na nedeljski svečanosti v Bazovici.

Danes, ko se tu na bazovski gmajni spominjamo usmrtitev 34-letnega trgovskega zastopnika Alojza Valenčiča, 24-letnega bančnega uslužbenca Frana Marušiča, 27-letnega trgovskega pomočnika Zvonimirja Miloša in 22-letnega trgovca Ferda Bidovca, obujamo spomin na njihovo dejanje upora, na širše antifašistično delovanje slovenske in hrvaške mladine na Tržaškem, Goriškem in v Istri v času med obema vojnama. Spominjamo se upora, ki se je zgodil v času, ko je bil fašizem v Italiji trdno zasidran na oblasti, ko je bila kakršnakoli opozicija zatrta, onesposobljena in pregnana in ko se je Mussolini samopašno polastil vseh institucionalnih teles italijanske države.

V Julijski krajini, kjer je po prihodu italijanske vojske novembra 1918 prebivalo več kot pol milijona Slovencev in Hrvatov, je fašistični oblasti z nasiljem in ustrahovanjem v manj kot desetletju uspelo uničiti razvejano družbeno, gospodarsko, kulturno in politično organiziranost, ki je nastala ob veliki požrtvovalnosti posameznikov in posameznic na prehodu iz 19. v 20. stoletje in sta jo slovenska in hrvaška skupnosti obnovili po prvi svetovni vojni z zanosom in s prepričanjem, da jo bosta ohranili in razvijali tudi v novih državnih okvirih. Odvzemu narodnostnih pravic manjšinam, prepovedi kakršnega koli slovenskega in hrvaškega javnega delovanja, prisilni oddaljitvi slovenskih in hrvaških šolnikov kot tudi uradnikov, preganjanju in izgonu inteligence je sledil močan izseljenski val. V Jugoslavijo in onkraj oceana so odhajali vsi tisti, ki jim bilo onemogočeno poklicno življenje, ki so jim bile odvzete državljanske pravice, ki niso prenašali prepovedane rabe maternega jezika, poitalijančenja o in krajevnih imen. Odšli so ali pa so bili izgnani predvsem predstavniki in predstavnice slovenskega srednjega sloja, najbolj propulziven, izobražen in aktiven del manjšinskega prebivalstva. Na primorskih in istrskih manjšinskih okopih so ob kmečkemu prebivalstvu in delavstvu vztrajali le najpogumnejši in drzni. Tisti, ki se niso bali zaporednih aretacij, konfinacij, ki jih niso strašila vsakodnevna fašistična izsiljevanja. Kljub vsesplošni podpori, ki jo je Mussolinijev režim užival doma in na tujem, kjer je deloval vse bolj kot zgled za porajajoče se avtoritarizme in totalitarisme, so tudi verjeli, da ni nepremagljiv. Ohraniti upanje v dvajsetih in tridesetih letih, kot potrjujejo številna pričevanja, ni bilo lahko. Evropa se je znašla, kot je zapisal Srečko Kosovel, v Ekstazi smrti: »Morje preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi, dokler ne umremo pod težo krvi.«

Boris Pahor se je še v pozni starosti spominjal tesnobe, ki se ga je oprijela, ko se je kot šestnajstletnik približeval sodišču, kjer je Posebno sodišče za zaščito države sodilo sedemnajstim obtožencem in eni obtoženki, »nesrečen v doživljanju krivice in hkrati nemočen v svojem uporu. Šel sem mimo orožnikov, ki so stali na vogalih, in bil hkrati s fanti, ki so jih onkraj zidov zmerjali kot izdajalce, kot zločince in teroriste; bil sem nekako tovariško ob njih, ob Ferdu, in se hkrati obsojal, da sem se prebudil, zabubani mesečnik, šele ob njihovi usodi, ob mestu, ki je bilo na preži kot ob vojni napovedi.«

Prvi tržaški proces je bil tako kot za Pahorja tudi za mnoge primorske in še posebej tržaške Slovence in Slovenke prelomne narave. Potrjeval je možnost in dolžnost upora fašizmu in njegovi diktaturi. Zato je tudi postal torišče povojne politične genealogije slovenskega prebivalstva v Italiji, ki se od septembra 1945 vsako leto obeležuje na tem kraju spomina.

Valenčič, Marušič, Miloš in Bidovec so ilegalno organizirali odpor proti raznarodovanju slovenskega in hrvaškega prebivalstva, bili so heroji, tako kot mnogi drugi člani Borbe in Tigra. Družil jih je antifašizem z vsemi tistimi, ki so se na italijanskem polotoku upirali fašistični diktaturi in ki so bili zaradi svojega antifašističnega mišljenja in delovanja obsojeni na zapor, konfinacijo, izgnanstvo. Bili so uporniki in zanesenjaki, ki so ne glede na prevladujočo brezbrižnost in zaslepljenost verjeli v poraz fašizma in totalitarizma, v možnost pravičnejše in svobodnejše družbe.

Danes, ko postajajo v Evropi fašistične in neonacistične skupine vse glasnejše, ko se tudi v državah, ki so določale povojni kanon demokratičnosti, rušijo demokratični standardi in spodkopavajo stebri demokracije, tudi tako da se vzpostavlja nadzor nad javnimi občili, ukinja finančna pomoč dobrodelnim organizacijam, angažiranim na vojnih in revnih območjih sveta, že samo omenjanje egalitarizma buri duhove. Vedno bolj nesprejemljive postajajo zahteve po večji socialni pravičnosti, ohranjanju socialne države, sindikalnih pravicah, življenju primernih plač in po vseh tistih pridobitvah, ki niso v skladu z neoliberistrično doktrino, požrešnostjo in diktati kapitala ter novega kolonializma. V času, ko avtoritarni režimi in diktature diktirajo novi svetovni red, ko ima uničenje bolnišnic, pobijanje in stradanje ljudi, tudi otrok, žena in starcev v Gazi za izraelsko vlado in njene zunanje podpornike status kolateralne škode v imenu obrambnih vojaških posegov, ko se za edino pravilno proglaša povečano oboroževanje namesto mirovniškega prizadevanja, še kako potrebujemo obuditi spomin na začetke slovenskega primorskega in širšega antifašističnega odpora. Na tiste temne čase, v katerih so bili Valenčič, Miloš, Marušič, Bidovec del širšega vala, naraščajoče evropske množice, ki je sklicujoč se na ideale francoske revolucije, vstopila v boj s fašizmom in nacizmom in si izborila zmago in z njo zaobljubo, da bo povojna družba pravičnejša.

Danes ti ideali, ki so predstavljali pomembne vzvode množičnih gibanj, ki so bili razlog in cilj političnega združevanja in delovanja več kot dve stoletji, bledijo, umikajo se pred diktati neoliberistične družbe in digitalnega kapitalizma pa tudi politikami rušenja elementarnih principov sožitja, brutalizacije drugega in izničevanja javnega dobrega. Ob osemdesetletnici konca druge svetovne vojne se pozablja na krvni davek, ki ga je ta terjala v Evropi z več kot štirideseti milijoni žrtev, omalovažuje se mirovniške drže, ki so bile vzvod rušenja evropskih meja, sožitja, povezovanja in dolgotrajnega blagostanja, obenem pa se pozdravlja oboroževalne namere in naložbe političnih in gospodarskih elit v vojno industrijo.

Na tem kraju spomina, kjer se vsako leto obnavlja genealogija primorskega antifašizma, se je vredno spomniti Stéphana Hessla, ki je trdil, da ob izzivih sodobnega sveta ne moremo ostati brezbrižni in preložiti odgovornosti na druge, kajti pravice in svoboda niso dane enkrat za vselej. V svoji pozni starosti je pozival k uporu in ukrepanju: »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine, zgodovina pa mora teči naprej, tako kot ji določajo posamezniki.«

Verjeti bi morali, da se ta tok še da vzpostaviti, da smo še v času, da to storimo.