Samo Javornik predstavil trilogijo Lov na generala v Knjižnici Domžale

Trilogija Lov na generala je napeta zgodovinska pripoved, ki v treh romanih – Operacija Maščevanje & operacija Merkur, Operacija Belo & operacija Črno in Operacija Pliberk – razkriva usodo Hitlerjevega generala Alexandra Löhra na Balkanu. Pustolovsko obarvana zgodba, polna vojaških operacij, človeških tragedij in nepričakovanih preobratov bralca popelje od Varšave, Beograda, Grčije do Pliberka.

Avtor dr. Samo Javornik, doktor ekonomije in mojster mitološkega tarota, diplomant psihološke astrologije, glasbenik, raziskovalec zgodovine. Skratka, ukvarja se s celim spektrom različnih dejavnosti. V trilogiji mojstrsko združuje zgodovinska dejstva s fikcijo, ki bralca ne pusti ravnodušnega. Dr. Samo Javornik je bil v domžalski knjižnici že po spomladi, kjer je zaposlenim predstavil tole trilogijo in je na tako prijeten način govoril o tej knjigi, da se jim je zdel škoda, da ga ne bi gostil še tukaj v literarni kavarni in da ne bi te možnosti ponudil še bralcem, da o teh treh knjigah izveste več.

Literarne kavarne, ki je potekala v Knjižnici Domžale v ponedeljek, 10. novembra 2025, se je udeležilo lepo število bralcev »Okusimo besedo«. Zanimivemu pogovoru se je pridružila tudi direktorica Knjižnice Domžale mag. Barbara Zupanc Oberwalder. Z avtorjem se je pogovarjala Tadeja Rode Teran.

Dr. Samo Javornik v osnovi kruh služi na poslovnem področju, je tudi profesor na ekonomski fakulteti, tam izredno predava. Tako da se mu zdi, da vse te stvari od psihološke astrologije, do pisateljstva, do ukvarjanja z glasbo in vsemi temi stvarmi, s katerimi se ukvarja, ga samo obogati in da se na vseh področjih stvari prej ali slej povežejo v neko kreativno noto. Ta trilogija ni njegova prvo literarno delo, pred tem je izdal, ravno tako pri založbi Primus, že dve knjigi z področja izoterike, potem se je podal v področje leposlovja, pa nadaljeval s kriminalnim romanom. Sedaj pa je pisatelj kar naenkrat začutil klic k leposlovju.

Leposlovje ga je prirtegnilo, ko je bil pri sestri na obisku ter na podstrešju našel veliko svojih starih stvari, tudi veliko pisem, ki jih je kot vojak pisal. Seveda je pisma pretipkal. Začel je obujati spomine, nato se je to nekako prelevilo v razmišljanje o tem, da bi bilo pa škoda to neko intimno zgodovino kar pustiti, da bo prej ali slej nekdo požgal z vžigalico in to spremenil v pepel ali pa v nek način uničil. Ta pisma je pretipkal, potem je pa začel razmišljati o zgodbi in ko mu domišljija začne delovati, potem se to razvija eno z drugim.

Tako je te zgodbe njegove vojaščine, ki je trajala eno dobro leto, povezal z njegovim življenjem in tako je izumil Srečka, ki je bil njegov after ego in nastali sta dve zgodbi, ki se začneta prepletat. Potem pa se je zgodil še en premik iz te intimne zgodovine na širše področje zgodovine, kar pa potem vidimo v tej trilogiji, gre za tri romanje, eno na generala.

Vedno bolj so ga privlačile intimne zgodbe ljudi, ki so živeli to zgodovino. Recimo, general Alexander Löhr ga je začel intrigirati, ko je bil še v osnovni šoli. V osnovni šoli so hodili tja na Poljano, kjer je bila zadnja bitka druge svetovne vojne. Hodili so na obletnice tedaj so dobili zastavice in so tam mahali in poslušali te gromoglasne slavne govore in večkrat je bil omenjen ta general Löhr. In ta general Löhr mu je ostal v malih možganih.

In nekako je začel raziskovati, kdo je bil general Löhr. In ko je začel raziskovati, je najprej ugotovil, da ni samo Poljana njegova zgodba, ni samo tisti maj leta 1945, ampak se je vrnil v Varšavo in dr. Samo Javornik je bil pred leti na enem kongresu v Varšavi ter seveda vso Varšavo prehodil in bil v muzejih, kjer je videl, kakšna katastrofa je bila, ko je Nemška Luftwaffe Varšavo praktično zbrisala (z površja zemlje z tistim bombnim napadom).

In ko je to povezal, da je dansko bil general Löhr vodja in kreator in idejni vodja tega napada na Varšavo, ga je to še nekako bolj pritegnilo. In potem naslednja zgodba je bila, vsi smo poznali bombardiranje Beograda, kaj se je takrat dogajalo, ampak zelo malo ljudi ve, da je spet bil v ozadju kreator te operacije, operacije maščevanje, da je bil general Löhr.

Od tu naprej je bila naslednja zgodba spet povezana slučajno ali pa ne slučajno z Grčijo. Pisatelj obožuje Grčijo in tudi otoke in se je podal na Kreto, kjer je raziskoval zgodovino Krete, vojaške stvari so ga vedno pritegnile in je ugotovil, da se je tam dogajalo marsikaj. Ta napad nemških padalcev, ta ofenziva na Kreto, je bil tudi tam general Löhr avtor in idejni vodja te operacije.

V nekem momentu je pisatelj ugotovil, da je to v Varšavi, v Beogradu in na Kreti skupna rdeča nit vseh treh zgodb, ki jih je krojil general Löhr. Potem je zgodba šla naprej, ko je začel brati o Neretvi, Sutjeski, vse to smo gledali, 29. novembra vsako leto smo gledali oba dva filma vsako leto.

Tako je pisatelj trilogije »Lov na generala« spet ugotovil, da je za obema tema strašnima ofenzivama in človeškimi tragedijami spet general Löhr, da je on avtor in poveljnik teh nemških sil, ki so naredile to katastrofo na Neretvi in na Sutjeski. In pa jasno, glede na to, da je pisatelj Korošec, se je vse skupaj zavrtelo potem v krog, da je general Löhr potegnil komplet vojsko iz Balkana, nemško vojsko, zato, da bi pomagal braniti Nemčijo, seveda po Hitlerjem ukazu, in da se je vsa ta operacija, ki se je začela nekje ob koncu, v septembru 1944, da se je po teh dolgih mesecih umika končala ravno na Koroškem, na Poljani.

Od prvega momenta, ko je začel raziskovat, do izdaje knjige je trajalo tri leta. Ampak moramo reči, da ni iskal samo uradne vire, zgodovinske vire, ampak da je iskal predvsem intimne zgodbe ljudi, ki so živeli ta čas teh dogodkov, ki so živeli na teh krajih, kjer se zgodba dogaja, pa jih zgodovina ni zabeležila in ni zapisala. So pa ostali neki zapiski po forumih, po nekih člankih, po pričevanjih.

Predvsem se je skoncentriral na to, saj dandanes z internetom pa z dostopom do teh elektronskih arhivov je relativno enostavno dobiti. Najteže pri vsem je bilo, ko sem, bil je na vseh teh krajih, ki jih opisuje, Poljana itak njegova, v Varšavi je bil, Beograd je cel prehodil, Kreto je potem še drugič prehodil, ampak takrat že ciljno, da je šel vse te kraje, ki jih opisuje, ogledat.

Potem v Bosni so imeli dve firme, eno v Banja Luki, eno v Sarajevu, pa si je Neretvanski del tudi podrobno ogledal, no ta del okoli Durmitorja, Sutjeska, vsi ti kraji so mu prirasli k srcu in so postali del intimne zgodbe ljudi.

Skozi to raziskovanje je ugotovil tisto, kar sicer načeloma že vsi vemo, da so nas skozi ta šolski sistem, še posebej za njegovo generacijo, ki je živela še v tistih res pravovernih časih socializma, komunizma, da so nam zelo izkrivljeno stvari prikazovali, da so tiste stvari ali pa tiste podrobnosti zgodovinske, ki so obstajale, niso bile ravno, kako bi rekel, v čast in ponos akterjem, našim velikim herojem, da so bile enostavno zamolčane.

Recimo ena tak, tipična tak primer je Somarčevska pogajanja takrat po bitki na Neretvi, ko se je Tito pogajal direktno z generalom Löhrom, da bi skupaj z Nemci napadli Angleže, da se ne bi izkrcali na Jadranski obali in če ne bi takrat Hitler sam posega v ta pogajanja z tistim znamenitim stavkom, »z banditi se ne pogaja, bandite se pobije«, bi verjetno kar prišlo do tega pakta med Partizani in pa Nemci proti Angležem.

In to so nas vedno učili, kakšni strašni prijatelji smo bili, da smo bili zavezniki z Angleži in da je to prijateljstvo nekako cvetelo in da je bila sama med in mleko; daleč od tega, zelo daleč od tega. Recimo Tito in Churchill sta bila več ali manj celotno drugo svetovno vojno na popolnoma nasprotnih bregovih, tudi potem po vojni, ko se je morala partizanska vojska umakniti iz Italije in iz Avstrije, smo bili na robu tega, da izbruhnejo spopadi med našo partizansko vojsko in pa Angleži, tako da so daleč od tiste idilične zgodbe, ki so nam jo prodajali.

Takšne stvari potem skozi raziskovanje človek odkrije, še posebej mi, ki smo kar precej šolskega časa namenili temu, da smo raziskovali oziroma, da so nas poučevali v to polpreteklo zgodovino. V osnovi tisti, ki ste prebrali knjigo, pa tisti, ki še boste brali, v osnovi je pisatelj startal s knjigo na ta način, da se ne ideološko ne opredeljuje, ne za leve, ne za desne, ne za zgornje, ne za spodnje, to ni ideja te knjige, ta ideja te knjige je opisati usode, ljudi, ki so živeli tisti čas, kdo pa sem jaz, da bom presojal.

V knjigi je pisatelj vključil psihološki profil ljudi in ne ideološkega. Knjige so opremljene s tremi deli, za katerega se za vsakega posebej zdi, da bi bilo fino o njem povedati še kaj več. Vsaka knjiga ima predgovor. Druga stvar je na koncu, kar je najbolj fascinantno, analiza horoskopa, o vsebnosti ali pa dogodkov, ki so vpisani v knjigi. Bralcem pa priporoča, da začnejo brati knjige od prvega dela do zadnjega, ker so kakor psihološki profili oseb in dogodki opisani tako, da se nanašajo na vse tri dele knjige.

Več o zanimivem pogovoru pa si lahko ogledate v videoposnetku.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

The post Samo Javornik predstavil trilogijo Lov na generala v Knjižnici Domžale appeared first on domžalec.si.